Pobalinstvo, hipokrizija, primitivizem in osebno mnenje

September 2nd, 2007 by grampy

Pred nekaj tedni sem z družino sedel na vrtu lokala v manjšem in nekdaj lepše urejenem štajerskem kraju. Omizja s(m)o zasedali pivo- in drugopivci, nekateri bolj, drugi manj zdolgočaseni. Kaj počneš, ko ti je dolgčas? Gledaš naokoli, iščeš zanimive osebke in jih opravljaš. Ali pa se na tak »osebek« kar direktno zneseš. Po pločniku se je le počasi in s težavo pomikal fant. Očitno je bilo, da je bil motorično prizadet. Zaradi tega je privabljal poglede, priznam, tudi mojega. Vendar se ni končalo pri tem. Mularija za sosedno mizo, rahlo, vendar ne preveč, podprta z alkoholno hrabrostjo, ga je začela zbadati: »Hej, kam tako hitiš? Bolj počasi!« in se pri tem ozirala naokoli po obiskovalcih lokala v iskanju potrditve svoje duhovitosti. Mojega pogleda mulci niso ujeli. Še zdaj mi je žal, da sem se potuhnil v ignoranco in jih nisem konkretno in po furmansko nahrulil. Drugačnega jezika verjetno ne bi razumeli, furmanskega pa zanesljivo tudi ne upoštevali. Taki pač so. Mularija.

Potem čez nekaj dni berem na Blogosu o kandidatki Eleni Pečarič. Gospa nima niti teoretičnih možnosti, da bi postala predsednica države, česar se nedvomno tudi sama zaveda. Ugibam, da je njen namen spopasti se z drugimi predsedniškimi kandidati predvsem zato, da bo dobila možnost izraziti svoje mnenje o zapostavljenosti ljudi s posebnimi potrebami in ga predstaviti javnosti. Pojem »invalid« se mi zdi preveč invaliden in mi nekako ne gre z jezika. Tudi pojem »ljudje s posebnimi potrebami« mi je čuden. Raje bi uporabljal kakšen drug pojem, pa ga ne poznam. Pa niti ni pomembno. Včeraj sem po radiu izvedel, da je Eleni Pečarič uspelo pridobiti tri poslanske glasove, tako da bo lahko vložila kandidaturo. Odlično. Tako bomo tudi nepoučeni lahko kaj več izvedeli o problematiki ljudi, ki jih E.Pečarič predstavlja. Morda si bom tudi sam ustvaril boljšo ali pa slabšo sliko o kandidatki od tiste, ki jo imam sedaj.  

Verjetno je iluzorno pričakovati, da bo mnenje spremenil avtor prispevka na Blogosu, ki trdi, da si ne predstavlja, da bi (po njegovem) simbolično funkcijo opravljala invalidna oseba. V redu, ni problema, to je pač njegovo osebno mnenje. Toda: kdo je pravzaprav invalidna oseba? Nekdo, ki mu manjka noga, roka, paraplegik, ali pa morda tudi nekdo, ki ni sposoben odvaditi se kakšne razvade?  

»Ne morem si predstavljati, da bi slovenski predsednik (kar ni zgolj simbolna funkcija) postala oseba, ki jo poznamo po tem, da pred kamerami protestno prižge (ali zgolj poskuša prižgati) ceneno cigaro, niti ne oseba, ki jo poznamo predvsem po tem, da zna igrati orglice ali pasti na kitaro, prav tako tudi ne oseba, ki mu je nastopanje pred javnostjo največja mora v življenju« si misli Grampy.  

So to zato invalidne osebe? 

  • Share/Bookmark

Kropa. Dogaja!

Avgust 27th, 2007 by grampy

Kropa. Kraj, ki je znan po nekdaj cvetoči žebljarski industriji, se zdi kot da dremlje med gorenjskimi hribi.

Pa ni tako! Ko smo se z Jamnika spustili v Kropo, nas je pred glavnim križiščem v mestu zaustavil tale gospod v rumeni majici. V križišču pa je na tleh ležal popolnoma nemočen pešec. V okolici je bilo nekaj aziatov, brez prave želje po prakticiranju kungfujevskih veščin.

Očitno torej ni šlo za nikakršen obračun med  Azijci in Kroparji in tudi ne za prometno nesrečo. Snemali so namreč film. Tuje govoreči, prijazni ljudje, ki so se nam s »Thank you« zahvalili za potrpežljivo 10 sekundno čakanje pred križiščem. Zanimivo je bilo tudi, da, v nasprotju s splošnim prepričanjem, prav nihče od nastopajočih in slonečih za kamerami, ni kadil. Film bo propadel, kakšni diletanti ga delajo! Nekadilci! Garancija za nesupeh!

Nadaljujemo pot po Kropi, ki jo prepredajo potoki, kanali, brvi, mostički, in se ustavimo tule:

Lep pogled, kajne?

Ups, kaj pa je tole:

Dokaz, da Krope razvoj ni obšel! Monitor ni bil priključen na elektriko, rib pa tudi ni bilo videti: niti tistih s trebuhi navzgor in ne onih drugih, živih.

Kropa je cool!

  • Share/Bookmark

Topolje-Jamnik

Avgust 26th, 2007 by grampy

Nedeljsko kolesarjenje sem tokrat opravil v ženski družbi. Z ženko in njeno sestrično smo štartali v Topoljah, ki jim nihče ne reče Topolje, pač pa Topole. Topolje so zaselek nad Selcami. Selca pa ležijo v, hm, Selški dolini.  

Dan je bil sončen, ne prevroč in predvsem prost, zato ga je bilo treba izkoristiti. Iz Topolj smo se spustili v Nemilje po makadamski cesti, ko jo je nekoliko razbrazdalo nedavno deževje. Kmalu po stiku z asfaltom nas je vzradostil prometni znak s priljubljenim simbolom:

Po nekaj sto metrih vzpona se je izkazalo, da dan ni tako ne prevroč.  Vseeno pa je bil lep. Vozili smo se med travniki in poganjali navkreber:

V Podblici nas je pričakal še kratek, a sladek dodatek z napisom 17%. In ta model, ki ga vidite na sliki, mi je vletel v kader ravno ko sem hotel ovekovečiti trpljenje, sopihanje in preklinjanje (ne pa tudi jamranja!) svoje ženke:

Pot se je po tem kratkem delu spet bolj človeško dvigala, lepo počasi smo se dvigali tudi mi trije:

Le še par zavojev in par višinskih metrov je bilo potrebnih, da smo se znašli pred priljubljenim napajalnikom na križišču Dražgoše-Kropa. Voda je seveda pripomogla k bolj veselemu vzdušju in k nekoliko bolj mokrim dresom. 

Že smo prisopihali do znane cerkvice, kjer sem zapoziral za publiko in fotografko (in si medtem sušil najbolj moker del dresa):

Pot smo nadaljevali proti Kropi, na začetku po stezi, ki je izgledala takole, z najvišjo točko današnjega izleta v ozadju:

Zelo lepa pot nas vodi do kmetije, kjer se kmalu spet priključi na glavno cesto za Kropo. Spust je bil seveda nenaporen, vendar dokaj nezanimiv. Babnici sta mi jo podurhali naprej, tako da sem le nemočno bentil, kako ju ne zanima nič, niti razgled na Kropo, ki se je odprl na enem od ovinkov:

Od Krope smo le kratek čas vozili proti Kranju, nato pa zavili proti Češnjici in se prek Rovt pripeljali do Nemilj:

Pri gostilni, kjer stoji velepomemben znak, smo srečali znanega kolesarja, ki pa je bil tokrat v zanj nenavadnem dresu, zato na tem mestu ne bom  navajal njegovega imena, da ne bom zakuhal kakšnega škandala. 

Sledil je še vzpon do Toplj po cesti, ki je bila zaradi svoje razbrazdanosti toliko bolj zanimiva (zanimivi so bili tudi ženkini komentarji):

Skupaj smo prevozili 32km, popili po dober liter vode in je nekaj več izločili skozi največji človeški organ.

  • Share/Bookmark

Na_nos s kolesom

Avgust 17th, 2007 by grampy

Serijo dopustniških kolesarskih vzponov (Vogar, Uskovnica, Zajamniki, Rogla…) sem odločil skleniti z Nanosom. 

Običajno se držim načela, da je treba peljati na hrib iz doline in ne štartati na koncu asfalta. Zato sem avto parkiral v Podnanosu (nadm. viš. 169m), pri pošti, ki je del objekta, na katerem se še vidi obledel napis Vojkov dom. Nasmehnil sem se ob misli, da bo moja današnja pot potekala na relaciji Vojkov dom – Vojkova koča. Vojko ostaja na tem koncem spoštovana legenda tudi v današnjih dneh, ki partizanstvu niso ravno naklonjeni. Primorci imajo pač nekatere pojme razčiščene. 

Štartal sem torej v Podnanosu, tako globoko, da globje skoraj ne bi mogel. Ob opoldanski vročini sem si najprej želel čimprej zaviti z zoprno prometne glavne ceste. Ko sem to izvedel, se je začel konkreten vzpon. Po sinhronizaciji vseh notranjih sistemov, tako da so enakomerno trpeli srce, pljuča in noge, sem se odpeljal mimo skladišča duhov bivše JLA. V opoldanski vročini me je najbolj skrbelo ali mi bo litrček vode zadostoval do vrha. Kot naročeno, se mi je v mojih blodnjah pokazalo betonsko korito, pri katerem je domačinka polnila posode z vodo. Očitno gre za zdravilno in neoporečno reč, zato sem dotočil kakšne 3 decilitre in nadaljeval. 

Cesta se enakomerno in neprestrmo dviga. Mestoma me je spominjala na Mangartsko, le da je manj strma. Hja, arhitekti te ceste so bili pač iz istega plemena kot oni na Mangartu. Tudi skozi tunelček sem se odpeljal. Po brcanju navkreber in uživanju v soncu, ki je pribijalo 100 na uro skozi jerebike in borovce, se ob cesti prikaže smerokaz z zemljevidom. Tako je vse nazorno, da bi pravo pot zgrešil le bedak. Seveda sem jo, zavil prezgodaj v desno in se čez kakšnih 100metrov znašel pred Lovsko kočo. Možakar,ki je kosil travo, mi je razložil kako in kam naprej. Seveda najprej nazaj do smerokaza! Nadaljujem po cesti, ki jo obcestni skali zožata, za tem »prelazom« pa se odpre prekrasen razgled na planoto. Uživam v naravi, se nekoliko spustim, na poti srečam kamion, ki mu brez truda uspe zriniti me na bankino. Kmalu zatem zagrizem v klanec. To pa je klanec! Asfalta ni več, nasuti pesek je mestoma hinavsko nesprijet s podlago. Posebnost pa so betonirani odseki, tisti najbolj strmi! Tudi gozda ni več, vroče je, ampak rinem naprej.  

Na ovinku opazim parkiranega odlično ohranjenega Jeepa Willysa z novogoriško registracijo. Ustavim in lastnika vprašam, če je prišel iz cone B. Širok nasmeh mu zaigra na obrazu in še širši, ko ga pohvalim kako je njegov Jeep dobro ohranjen! Res, avto ima 60 let! Možakar pa tudi približno toliko! Malo še počvekava, se posloviva, spet počaaaaasi (in preudarno, kakopak) nadaljujem pot proti vrhu. Pesek, beton, pesek, beton. Cesto ravno urejajo, zato je na njej precej svežega gramoza, pomešanega z ilovico. Ker ga stroj tudi nekoliko zatlači, je pot naddobra! Čez nekaj dni jo bodo tako ali tako razrahljali avtomobili in deževja! 

Razmišljam ali bom imel dovolj vode do vrha. Do zdaj sem namreč bil na Nanosu le peš iz Razdrtega in nimam pojma kako dolga je cesta, ki se je medtem že spremenila v pot. Ja, pot, ta mi teče z obraza in poigravam se z mislijo, da ga ne bi več odpihoval z nosu kar običajno počnem, pač pa bi to fiziološko raztopino začel kar vsrkavati. Bljak, ne, to pa ne! 

Presenečen sem, ko pot spet zavije v gozd.  Hladen, senčen, gozd. Še par ovinkov in še nekaj metrov in zagledam oddajnik in pod njim kočo. Vojkovo kočo. Nedaleč stran spomenik. Vojku. Odpeljem se mimo kočo in uspe mi pripeljati prav do vrha, ne da bi stopil s pedala! 

Razgled zaradi rahlo meglenega ozračja ni idealen, je pa vsekakor vreden truda.  

Spustim se do koče, tam spijem vodo, ki mi bolj prija od piva (ki ga prav tako spijem), podebatiram z oskrbnikom in se spustim v dolino z nadmorske višine 1262m.  Tokrat uberem pot, ki vodi mimo cerkvice sv. Hieronima in je bližja grebenu, s katerega je mogoč enkraten spust direktno v Vipavsko dolino. Res le enkraten. Ker se želim na Nanos še vrniti in se popeljati še malo naokoli in ne zgolj gor-dol, se spustim lepo po cesti in po pameti. 

Brezvetrje na Nanosu je obetalo spremembo vremena na slabše in ko tole pesnim, grmi.

  • Share/Bookmark

Cigarček

Julij 27th, 2007 by grampy

Obnašanje cenjenih poslancev Guliča in Baroviča ob sprejemanju zakona o omejevanju kajenja na javnih mestih se mi je zdelo tako zelo otročje, da me je postalo kar sram, ker ju sploh gledam. Možakarja sta machistično in predvsem ignorantsko do zakona prižgala cigareti. Ali pa cigari, se ne spomnim več in niti ni pomembno. 

Zadnjič pa vidim predsedniškega kandidata gospoda Jelinčiča kako ga neposredno iz studia sprašujejo o plemeniti pobudi za preverbo ustavnosti taistega zakona, ki jo je vložil na Ustavno sodišče. Gospod razlaga o človekovih pravicah, ki da so kršene kadilcem, o diskriminaciji kadilcev, v rokah pa drži tubo s cigaro in se trudi, da bi jo izvlekel in seveda prižgal do konca intervjuja. Razžarjena konica bo seveda pika na »I« njegovi človekoljubni pobudi.

Državni zbor Slika (vir): Državni zbor RS

Tokrat me ni bilo sram, da gledam gospoda Jelinčiča. Hja, koža na mojih očesnih zrklih je očitno podplat skoz in skoz postala in sem se že navadil na take ekstravagantne, unikantne, izvirne, inteligentne in nadvse odmevne akcije.  In ga gledam, opazujem, njegovo retoriko tokrat potisnem v drugi plan in se posvetim predmetu poželenja. Gospod v roki drži srebrno tubo, na kateri je bela zvezda na modri podlagi. To vrsto cigare, raje bi jo imenoval »cigara« ali cigarček, poznam. Dobite jo na vsaki bencinski črpalki in tudi v vsaki ne-nujno-boljši trgovini. Cenena roba, običajno tudi presušena, saj ni pravilno shranjena v vlažilniku. Gospod Jelinčič se je javljal v studio iz bližine večje trgovine, v kateri prodajajo tudi cigare, zato mu predlagam, da drugič ob podobnem javljanju in promociji kajenja, stopi do trgovine in povpraša po kakovostnih cigarah. Če mu je to nerodno, naj nikar ne posega po cigarah s polic, temveč naj se sprehodi do steklene omare, v kateri so naložene kartonske in lične lesene škatle. V teh škatlah so cigare. Stekleni omari pa se reče vlažilnik, ali po špansko humidor. Katerokoli cigaro bo že izbral iz te vitrine, ne more močno zgrešiti. Dobra bo. 

Druga reč, ki bi jo svetoval gospodu Jelnčiču, je, da naj pred uporabo cigare njen konec odreže. Tako ne bo imel težav z vlekom, morda jo bo zaradi tega tudi prižgal lažje kot pa je bilo videti na televiziji. Tudi vžigalnik je bil nekoliko čuden in nekako ne paše k celostni podobi tega performancea. Lepše bi bilo prižiganje s cedrovim listom ali pa vsaj z vžigalico.  

Ti moji nasveti so povsem dobrohotni in z namenom, da stranki, ki jo vodi gospod Jelinčič, uspe pri promociji kajenja v tretje bolje kot ji je v prvo z g. Barovičem in v drugo z g. Jelinčičem. Upam, da me gospod Jelinčič ne bo razočaral, in si bo ob izvolitvi za predsednika države prižgal kakovostno cigaro, ki jo bo pred uporabo obrezal.

Ali pa celo po johnwaynovsko kar odgriznil njen konec.

  • Share/Bookmark

S kolesom do Ajdovščine in nazaj

Junij 3rd, 2007 by grampy

Včeraj sta se pri nas oglasila moja dva bivša prijatelja.  Prikolesarila sta do nas, ženka je skuhala kosilo, malo smo počvekali, potem pa sem jima rekel, da zdaj je pa zadosti in da naj gresta. Ob 19h smo namreč imeli najavljene obiske in onadva sta to vedela. Spokala sta se od nas in odpeljala proti Ljubljani, ki so jo prekrivali temni, zelo temni oblaki. Pet minut zatem, ko sta odšla, je začelo liti kot iz škafa. Kot da nisem imel že sam dovolj slabe vesti, je k temu pripomogla še ženka, ki mi je vsakih nekaj minut kapnila na možgane štiri besede: “Si pa res nesramen!”Res je, nesramen sem bil. Čez kake tri četrt ure sem od enega od njiju dobil sms sporočilo z eno besedo, ki hkrati opisuje določen človeški organ in karakterno značilnost. Sem se kar strinjal z vsebino.

Vso noč sem slabo spal, vest me je pekla, tako zelo, da niso pomagala niti zdravila za blaženje pekoče zgage.  Zjutraj sem bil psihično razrvan in fizično na psu. Pa na kolesarski maraton bi moral v Grosuplje. Odločil sem se, da ne grem in da se z ženko peljeva nekam s kolesi. Njej se ne gre zameriti. No, saj to ni bil edini razlog, da sva šla skupaj. Rada se imava. Tako pač je.

Odpeljala sva se do Logatca in tam sva v industrijski coni videla trop kolesarjev, ki so vozili neke kroge. Sva šla pogledat in srečala prijateljico T., ki je svoje kroge že odpeljala in osvojila tretje mesto. Čestitala sva ji in se poslovila z besedami, da greva na kavo do Stare pošte. Stara pošta je stara pošta pred Podkrajem, prevalom med Notranjsko in Primorsko. In je na nadmorski višini 800m. To seveda pomeni, da sva kuhala navkreber in se matrala. Tale Stara pošta je zanimiva.  Obdaja jo obzidje iz rimskih časov in legenda (ali pa zgodovina, kaj pa vem?) pravi, da sta se pred 2000 leti tam spopadli silni vojski. In “našim” je pomagala burja. Premočna nasprotna vojska je namreč izstrelila točo puščic proti sovražniku, burja pa jih je obrnila in z njimi zasula lumpe. Takrat je bila burja na naši strani. Običajno ni. Namreč, na naši, kolesarski strani!

Torej, pila sva kavico, kramljala. Potem pa sva se poslovila, ženka je odpeketala proti domu, jaz pa navzdol v Ajdovščino. Hja, je že tako, včasih so se morali grešniki za svoje grehe kaznovati s samobičanjem, v modernih časih pa prevladujejo bolj sodobne metode. Tako sem se odločil, da bo moja pokora nosila ime Rebernice. Po Vipavski dolini je pihljala burja z zelo milostnimi 29km/h. Seveda v nasprotni smeri. Bivšima prijateljema sem poslal sms, da grem na križev pot. In sem začel gristi od Podnanosa po tisti zoprni cesti s 7% naklonom in 7km dolžine. Sem malo trpel in predvsem užival, ko sem gledal na pulzmeter kako pojejo visoki obrati moje pumpe. Ob cesti je živ obup! Smeti, avtomobilski deli, povožene živali, pfej, pfej!

Prikotalim se do Rebernic, dobim sms od zdaj že bivšega bivšega prijatelja, ki mi sporoča, da z drugim bivšim prijateljem pijeta cockto. Odnosi se torej otoplujejo. Od Razdrtega do Postojne dolgčas, od Postojne navkreber do Postojnskih vrat rahel vzpon. Nič posebnega, razen množice motoristov in nekaj kolesarjev. Spust po Kačjih ridah in potem še zadnji konkretnejši vzponček. V Grčarevcu mi telo sporoča, da še imam nekaj mišic na nogah. Če jih namreč ne bi imel, me ne bi pekle! Prek Logatca se peljem po glavni cesti, kolesarsko stezo ignoriram. Tisti gor-dol, gor-dol kuclji niso prijazni moji nežni riti. Še Logaški drevored moram nekako prevoziti. Ta je zame vedno znova ena sama mora: tresoča betonska površina in predvsem dolžina. Moreča dolžina. Že pred časom sem ugotovil, da ga je najbolje prevoziti čim hitreje in potem je more hitro konec. Danes nisem letel kot kakšen Brajkovič (tudi zadnjič nisem tako letel). Spust v Dolino Šentflorjansko je zgolj formalnost. Doma sem, mišice pečejo, rit boli, za menoj je točno 100km in 1350 višinskih metrov.

Bivša prijatelja sta postala bivša bivša prijatelja, pokora je opravljena, pa še užival sem v njej!

In prepeljal traso, ki mi je nekoč davno ni uspelo in sem ves iznemogel moral klicati ženko na pomoč, da me je prišla iskat z avtom. Ampak to je passe, stara zgodba. 

  • Share/Bookmark

Porečanka (Parenzana), s kolesom

Maj 23rd, 2007 by grampy

Ta vikend sva z ženko preživela na slovenski obali. V tem zapisu bom poskušal pesniti zgolj o kolesarskih aktivnostih tega najinega vikenda, ni pa izključeno, da me ne bo zaneslo tudi drugam, predvsem v kulinarično sfero.

Ekola, v soboto sva zajahala najina aluminijasta konjiča v Portorožu in se mimo Avditorija dvignila do tunelčka. Jutro je bilo dokaj sveže, vendar pa je ta prvi vzpon poskrbel, da je telo začelo pridobivati delovno temperaturo in primerne obrate. Ko sva se enkrat utirila na Parenzano, ali po slovensko Porečanko, sva se trudila, da z nje ne bi več zavila.
Kolesarska steza nosi oznako D-8. Predvsem gre za turistično pot, namenjeno pač počasni, užitkarski vožnji in ne dirkanju. Kjer je le mogoče, je speljana po trasi stare avstroogrske ozkotirne železnice, ki je bila zgrajena pred dobrimi 100 leti, povezovala pa je Trst s Porečom. Od tod tudi ime: Parenzo je namreč italijansko ime za Poreč. Na nekaterih mestih so zgradili nove mostičke, ki so kopija prvotnih:

Kolesarska pot je zelo lepo speljana, vmes pa je tudi nekaj dokaj ostrih zavojev sredi travnikov in njiv. Na enem od njih je ženka skoraj ogrozila planirani odstrel medvedov na strunjanskem koncu, saj jo je odneslo na bankino ravno tam, kjer je lovska preža. Na večini odsekov je motorni promet prepovedan, zato je tam vožnja pravi užitek, milina: vožnja vštric, klepet, opazovanje narave. Res, užitek! Od strunjanske nižine se trasa zopet začenja dvigati proti Izoli. Ni nobenega grozljivega klanca, se je pa treba malce potruditi, da dosežemo drugi tunel. Vožnja skozi njega je prijetna, nisva pa imela občutka, da bi zapeljala v hladilnik, kot je bil primer pri vzponu na Mangart. Ko sva zapeljala iz tunela, se nama je odprl prelep razgled na Izolo in takrat sva se šele zavedla, da sva se resnično vzpela par deset metrov nad morje:

Sledil je spust do Izole, prečenje glavne ceste in priklop na obalno kolesarsko/peš/rolersko pot. Vožnja ob morju ni ravno primerna za dviganje povprečne hitrosti, je pa jako primerna za opazovanje naravnih lepot, ki zaidejo na to pot rolat. Videti je, da pot še urejajo, saj so nekateri odtočni jaški le za silo »zavarovani« s tankimi železnimi palicami in opozorilnim trakom. Ne zelo varna zaščita!
Pripeljeva v Koper, narediva krog po famozni promenadi s palmami in se imava fino. Najin prvi vtis je, da so v Kopru kolesarske poti dobro urejene. Spomnim se namreč kako sem se pred leti pripeljal iz iste smeri in potem toliko časa iskal kolesarski izhod iz mesta, da sem šel po informacije kar na policijsko postajo, kjer so mi prijazno razložili kje moram iti. Tokrat s tem ni bilo nobenih težav in Koper sva zapustila ob vožnji mimo vinskih kleti proti Dekanom. Neverjetno, ampak za kolesarje (in pešce) so pri Dekanih naredili celo nadvoz nad avtocesto! Pohvalno! Končno sva bila deležna nekaj sence. In ponovnega vzpenjanja. Če sem prej parkrat podvomil v to ali je kolesarska pot dejansko speljana po trasi Porečanke (ostri ovinki!), pa sem bil tokrat povsem prepričan, da je Ćiro (ali pa se je v tistih časih imenoval Heinzy, morda Fredo ?) dejansko sopihal točno po tej poti. Predstavljam si, da je (za parno lokomotivo dokaj strm) klanec premagoval s hitrostjo pešca. Midva sva bila hitrejša. Pred nama je bil le še spust do Škofij in mejnega prehoda, kjer sva obžalovala, da nisva imela seboj osebnih izkaznic in s tem vstopnice v kavarno v Miljah. Pa drugič, morda takrat z otrokama.
Obrneva in vse lepote tega dela Porečanke podoživiva še v obratni smeri. V Portorožu podaljšava do Pirana:

Privoščiva si nekaj morskih zverin ob Malvaziji. Biciklistični prijatelj je pred kakšnim tednom jedel z družino v isti gostilni. Strokovni ogled njegovega trebuha mi je dal misliti, da je to človek, ki ne je le frutabelic, da je to možakar, ki ve kaj je dobra hrana. Na lastne brbončice sva se z ženko prepričala, da je res gurmanski ekspert. Prijatelj, zaupam ti!

Kilometrina, povprečna hitrost in podobne neumnosti so bile v soboto terciarnega pomena. Vendar naj kljub temu povem, da sva prevozila 65km in premagala okoli 300 višinskih metrov – relacija: Portorož-Škofije-Portorož-Piran-Portorož. Splošen vtis odseka Portorož-Škofije je zelo dober, popoln užitek nekoliko kazijo mestoma slabe oznake predvsem po Izoli, nekaj hinavskih ovinkov, posutih s peskom, in morda tudi makadamski odseki. Škoda je, da ni pot v celoti rezervirana samo za kolesarje (in pešce) in da se parkrat priključuje na glavne ceste. Upanje na kaj takega očitno ostaja znanstvena fantastika! Vsaj v Sloveniji.

Nedelja: na zajtrku se meniva, da bova prepeljala še drugi del slovenskega dela Porečanke: od Portoroža do Sečovelj.

Pogledujeva proti Sečovljam in ocenjujeva, da nama bo ostalo ogromno časa, saj ta odsek nima niti 5 km. Preostanek časa bova že kako izkoristila. Odpeljeva se spet do tunela, vendar tokrat zavijeva desno proti Luciji in ne proti Strunjanu:

Priletiva v Lucijo, kjer se oznake kolesarske poti izgubijo. Nekaj časa tavava, potem pa odšibava kar po glavni cesti do solin. Po plačilu vstopnine odpeljeva v notranjost solin. Ja, soline so »bikers friendly«:

Obisk toplo priporočam http://www.kpss.si/intro ! Ogledava si film o Solinah, kupiva slano (!) čokolado, zakrižariva še malo naokoli in se odločiva,da je čas za kosilo. Kam? V Korte! Pogledava na karto in v Parecagu zavijeva v hribe. Odličen 18% klanec, ki ga noče biti konec. Srce zapoje v visokih obratih, midva pa rineva v slalomski tehniki navkreber. Bolj ko rineva navkreber, bolj se nama megli pred očmi in lepši je razgled na Soline, na morje:

Sopihava naprej in naprej. Voda v bidonih preseže telesno temperaturo, Kort pa ni in ni. Poleg vzpona nama začne nagajati še burja. Končno le prisopihava do Kort. V 24ih urah sva že drugič pečenki! V priljubljeni restavraciji zato ne jeva pečenih piščancev, pač pa si najprej privoščiva liter (hladne) vode, nato pa mineštro in rezance s tartufi. Ker ne hujšam, pojem še jabolčno krosato! S polnim želodcem odcapljam zamenjat vodo v bidonih in odrineva. Noge so težke, jermen nahrbtnika na trebuhu popustim. Spet klanec! Nisva še na vrhu. Rineva naprej, odpirajo se nama novi razgledi, še lepši kot prej:

Zavijeva levo s ceste proti Izoli in se po strmem klancu spustiva do Lucije. Ja, odlično kosilo v Kortah si je potrebno zaslužiti z brcanjem v klanec! Ampak se splača! Res, če bi se do Kort odpeljala z avtom, bi naredila napako nad napakami!

Skupaj sva na relaciji Portorož-Sečovlje-Korte-Portorož prevozila 25km in 280 višincev. Ne vem, ali tu kolesarska pot po trasi Porečanke ni dokončana ali pa sva jo zgolj zgrešila, saj je od Lucije dalje pa do hrvaške meje nisva več zasledila.

Vikenda je konec, ostajajo odlični vtisi, prijetni spomini…in zapečene črtice na rokah!

  • Share/Bookmark

Stop, CARINA!

Marec 29th, 2007 by grampy

»Imate kaj za prijavit?« Nekoč zelo pogosto vprašanje, ki ga vse redkeje slišimo, včasih pa je povzročalo drgetanje, rdečico, morda celo panično skrivanje v tujini nakupljenega blaga. Tistih kapitalističnih dobrin, ki jih je naša ljuba Yuga razumela kot luksuz in jih temu primerno obdarila s prometnim davkom ter uvoznimi dajatvami. In smo po ta luksuz odhajali prek meje, sam običajno v Gorico: po Leviske (ali Carrero ali Lee), kavo Mationi, banane, pralne praške Ariel in še po kaj. In potem je na mejnem prehodu tovariš carinik vprašal »Imaste kaj za prijavit?« In potem smo se pač zgovarjali kakor koli smo se pač.

Zdaj tega praktično ni več. Carinikov na notranjih mejah Evropske unije ni več, so pa še na zunanjih: s Hrvaško in na Brniku. Slednji so mi bili vedno zelo simpatični (resno!), saj so bili vedno prijazni (še posebej svetlolasi dvometraš) in nikoli z njimi nisem imel težav. Pravzaprav smo se bolj hecali kot pa kaj resno prijavljali.

Carina pa ne opravlja svojih nalog le na zunanjih mejah, pač pa tudi v notranjosti naše zdaj samostojne države. O kontroli trošarinskih izdelkov, diesel goriva in podobnih zadev bom morda govoril kdaj drugič, danes pa se bom nekoliko razpisal o carinjenju blaga iz »tretjih držav«, kakor na kratko imenujemo države, ki niso članice EU.

Pravzaprav so mi povod za tole pisarijo dali nekateri komentarji na Chefov tovornjakarski prispevek. Predvsem zgodba (ki sem jo sam sprovociral) o čakanju pri nerazložljivo dolgih carinskih postopkih.

Zanesljivo se spominjate, da ste še ne tako dolgo, kakih 10 let bo, slišali uvoznika avtomobilov, ko vam je rekel: »Vaše vozilo je že v Sloveniji, še par dni, največ teden bo treba počakati, da bo ocarinjeno. Veste, carinski postopki so zahtevni in dolgotrajni!« Običajno ste se vdali v usodo (»Ja, kaj čmo, carina pač, papirji…«). Pred leti je bil to izgovor, ki je še nekako pil vodo. Pred petimi leti pač ne več. Carinski postopek je namreč lahko običajen ali pa skrajšan, poenostavljen.

Pri prvem postopku gre za znano zgodbo: šofer pripelje kamion v carinsko cono, tam vloži papirje in čaka, čaka in dočaka odrešujoš žig carinskega uslužbenca.

Pri drugem, to je poenostavljenem postopku, je zadeva elegantna, neboleča, hitra in tekoča. Kamion pripelje neposredno do »uvoznika«, tam počaka nekaj minut (ali pa še to ne) in blago je na razpolago kupcem. Seveda pa mora uvoznik na carino sporočiti podatke o blagu,ki je prispelo. In potem konec meseca narediti poročilo o vseh uvozih v mesecu. Sliši se lepo, vendar ni tako preprosto. Uvozniki morajo pridobiti posebna dovoljenja, ki jih izda Carinska uprava RS, pogoji pa so dokaj zahtevni. To je razumljivo, saj carina s takimi dovoljenji del svoji pooblastil in odgovornosti prelaga na uvoznike.

Ne vem, morda sem preveč občutljiv na razna kritiziranja slovenske carine, vendar pa vam lahko povem svojo izkušnjo, ko smo pred leti (še pred vstopom Slovenije v EU) primerjali carinske postopke s kolegi iz Francije, Španije in Turčije. Ubogi Turek je bil ves ponosen na to, da jim uspe dobiti kamion v tovarno v enem dnevu po tem, ko je prispel do carisnke izpostave. Španec je bentil čez svojo carino, tako da ga nisem niti razumel kaj govori, vendar pa sem nedvoumno razumel, da so njihovi postopki nemogoči. Francoz je povedal, da vzorno sodelujejo s svojo carino in imajo poenostavitve (ti. hišno carinjenje) ter bistveno zmanjšano količino raznih papirjev, ki jih morajo predložiti carini.

Jaz pa sem imel prvič v tujini občutek večvrednosti. Razložil sem jim kako elektronsko poslujemo s carino in kako moramo na carino mesečno prinesti le dva lista. Razumljivo je bilo, da je količina izmenjanih megabajtov neprimerno večja! In seveda vzorno urejen arhiv v podjetjih.

Skratka, slovenska carina je bila in je še lahko vzor drugim carinam v EU! Verjemite ali ne, to je seveda vaša pravica!

  • Share/Bookmark

“Glasujem za XY, ker ima jajca”

Marec 12th, 2007 by grampy

Jajca, cojones, balls, couilles. V različnih jezikih, približno enako pogovorno in enako prostaško ti izrazi pomenijo isto: moška moda. Vendar je njihov pomen večji kot zgolj to: oseba, ki ima jajca, je pogumna, pokončna,  upa si reči bobu bob, upa si narediti stvari, ki si jih drugi ne upajo. Ja, to je pravi moški, pravi dedec! Groteskno in paradoksalno se mi je zazdelo, ko sem slišal, da ta izraz uporabljajo tudi za ženske, kadar jih hočejo še posebej pohvaliti. 

Izraz mi gre na živce!  

Ne bom trdil, da v pogovoru nikoli ne uporabljam kletvic ali da še nikoli nisem za nikogar rekel, da ima jajca. Nasprotno, občasno in v »izbrani« družbi znam prav lepo kvantati! Me pa moti, kadar to slišim v javnih medijih! Ne vem zakaj, ampak to me še posebej zbode v uho in v center za sluh in potem naprej tam nekam v možgansko skorjo ali kamorkoli že. 

Prvič sem izraz v javnem mediju slišal, ko ga je uporabil g. Lojze Peterle. Ne spominjam se več v kakšni zvezi. Takrat je sicer povzročil manjšo osuplost (tudi pri meni), a se je zdelo, da je izraz pravi in, no ja, nekako kar primeren. 

Od takrat dalje poslušam o ljudeh z jajci dokaj pogosto. Predvsem v glasovanjih za osebnost tedna na Valu 202. Ljudje kličejo in glasujejo za enega od petih ali štirih kandidatov, ki so predhodni teden najbolj zaznamovali. Vrstijo se izjave kot »Glasujem za XY. Mislim, da komentar ni potreben« ali »Glasujem za XY in za njegovo pokončno držo« (ta izjava je skoraj usodno vezana na enega naših visokih politikov, ki je očitno znan po vzravnani drži in nima težav s hrbtenico – svojo) in seveda: »Glasujem za XY, ker je pokazal, da ima jajca«. 

Kdo uporablja take besede in zakaj, ko mu je omogočena tista minuta slave, da govori neposredno v eter? Po mojem skromnem mnenju ljudje, ki potrebujejo neke vrste potrditev ali trenutek, o katerem bodo lahko pripovedovali prijateljem »Ej, a si mi slišal danes na radiu?« in tisti, ki pričakujejo » Dobro jutro, danes smo te pa slišali po radiu«, ko pridejo v službo? Morda. Ampak zakaj kličejo, če nimajo kaj povedati razen tega, da ima nekdo jajca ali pokončno držo? Verjetno zato, ker so a priori zanj, nekje v podzavesti to čutijo, a tega ne znajo izraziti, ne znajo argumentirati! In potem izpade taka izjava, kot sem jo slišal danes dvakrat: »Glasujem za dr. Strojana (Predstojnik oddelka na Onkološkem inštitutu), ker je dokazal, da ima jajca« Glasovalec je nato še kratko utemeljil svoj glas (!).  

Žalostno pa je, da je Val202 v povzetku glasovanja (kjer praviloma ne predvajajo prav vseh izjav, ki so bile namenjene zmagovalcu) objavil to jajčasto izjavo kot prvo! Nisem prepričan, če je dr. Strojan (ki si nedvomno zasluži naziv osebnosti tedna, še bolj kot to pa normalne razmere za delo!) te besede razumel kot kompliment. Verjamem, da je glasovalec mislil le najboljše, morda pa bi se lahko zamislil nad tem, kako bo te besede sprejel kandidat, za katerega je glasoval. In nenazadnje poslušalci. Lahko pa bi to pomislili tudi na Valu 202. 

PS: Opravičujem se, če izjave nisem navedel dobesedno, je pa vsekakor vsebovala besedo »jajca« kot poseben pozitiven atribut, ki pritiče osebnosti tedna.

  • Share/Bookmark

Svedska, ostajamo se par ur!

Marec 3rd, 2007 by grampy

Se vedno v Stockholmu, pravzaprav v Arlandi (njihov Brnik). V najbolj socialni drzavi na tem koncu vesolja namrec stavkajo kontrolorji letenja. Namesto osmih delata le dva, drugi so (zvito) na bolniski. Kot da bi se ucili pri nasih sosedih, Italijanih.

Toda situacija je odlicna: dobili smo vsak po 75 SEK kuponov za hrano in pijaco, kar skupaj za vse znese 30 EUR in za ta denar smo se kar lepo podprli in napojili. Ko je moja zenka zadnjic na podoben nacin izvisela v Bruslju, ji Adria ni dala niti vode niti informacije kdaj bodo odpotovali (da je let odpovedan sem ji javil iz Ljubljane, potem pa so jih vendarle sredi noci spokali v hotel), SAS pa je ocitno (se vedno) nekaj drugega. Ceprav le ni res prav vse, kar govorijo, da pomeni ta kratica!

Let za Frankfurt naj bi bil ob 20:45, kar pomeni, da bomo zamudili povezavo za Ljubljano.

Veselimo se prenocevanja na Frankfurtskem letaliscu. Predvidoma bomo v Ljubljano prisli z 12-urno zamudo. Hja, kot da bi sli z avtom.

Morala je na zavidljivi ravni, otroka ne grozita s samorazstrelitvijo, zenka pa ne z locitvijo!

Sverige, hej, hej , hej, tack, tack!

  • Share/Bookmark