J, J, J, J ?

Opažam, da imam težave z razumevanjem in sprejemanjem ravnanj ljudi, katerih priimki se začenjajo s črko J.

1. Jelinčič, Plemeniti Zmago: pred sprejemom protikadilskega zakona je gospod Zmago Jelinčič Plemeniti demonstriral demonstracijo demonstrativnega prižiganja cigare med neposrednim prenosom. Morda se je nekaterim zdel mačo ali vsaj frajer, pri meni, ki pa glede cigarjenja res nisem nek popoln brezveznik, je sprožil zgolj posmeh tako zaradi samega načina protesta kot predvsem izbire cigare. To je bilo daljnjega leta 2007 in več o tem si lahko vidva, ki to bereta, prebereta na http://grampy.blog.siol.net/2007/07/

2. Janša, Janez: Moje nerazumevanje nekaterih ravnanj gospoda Janeza Janše sega še dlje v preteklost, celo v osemdeseta leta, ko smo se upali že precej odkrito pogovarjati o neumnostih kot so Titova štafeta (alias Štafeta mladosti) , pohodi v Jajce (kraj v Bosni, rojstni kraj Socialistične federativne republike Jugoslavije, takorekoč Meka ali pa Betlehem, kakor komu drago), ki so se jih udeležavali najbolj goreči člani vladajoče stranke. Gospoda Janšo smo takrat naslavljali s “tovariš”. V izogib kakšnim umazaniminsinuacijam naj pojasnim, da je bilo to običajno naslavljanje učiteljev oziroma profesorjev. Predmeta, ki mi ga je predaval na gimnaziji, nismo jemali preveč resno. On ga je. Žal mi je, nisem ga razumel, in zato (pa tudi zaradi nekaterih drugih reči, povezanimi z njim) imam še zdaj slabo vest in občasno težave s spanjem, kar lahko prebereta na http://grampy.blog.siol.net/2007/11/24/janez-oprosti/

3. Janković, Zoran: Njegovo nerazumljivo ravnanje v zvezi z nekim novim avtomobilom, ki uporablja prav nič alternativne vire energije, je ostalo nerazumljivo očitno samo meni, saj vidva, ki sta me prebrala moj zadnji blog, nista pokometirala prav nič. Saj pravim, sem problematičen, moje možganske vijuge so včasih preveč ravne. Dovolita, da vaju spomnim na to objavo: http://grampy.blog.siol.net/2009/12/02/bmwankovic/

4. Jelušič, Ljubica: Ko je prevzemala vodenje Ministrstva za obrambo, sem ocenjeval, da bo gospa Ljubica Jelušič osvežitev, kakršne še ni bilo na tem mestu in da ji bo uspelo urediti nekatere zadeve, ki jih je njen predhodnik (le malo mu manjka, da se tudi on ne piše na “J”) dodobra zamotal. Nekatere njene izjave v zadnjih mesecih so v meni začele buditi tistega prekletega črva, ki mu pravijo tudi črv dvoma. Spet sem začel ugotavljati, da nekaterih njenih izjav ne razumem in še manj njenih ravnanj. Ko pa sem prebral, kaj je izjavila za Radio Študent 29.1.2010, sem občutil ne le dvom, pač pa tudi jezo in srd. Nad seboj seveda, saj sem si začel očitati, kar najraje očitam nekaterim drugim (včasih tudi vama, ki me občasno bereta): namreč, da ne znajo brati med vrsticami. Ne, ne verjamem, da v izjavi gospe Jelušič vse piše le v vrsticah. Ker če piše, potem sem razočaran in užaloščen. Prebral sem namreč, da je v zvezi s peticijo Ukinimo vojsko, izjavila, da je protiustavna, da je usmerjena proti zakonu o obrambi. Ta njena izjava me je spodbudila, da sem peticijo šel prebrat in jo (po premisleku) tudi podpisal. Čeprav je v nekaterih delih malce romantična in flower-powerska, pa mi je všeč. Ne vem, morda sem se mentalno in svetovno nazorsko vrnil v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko nas je okužila pandemija virusa Antiproti – proti vsemu, brez premisleka. Zase še nisem prepričan ali sem se vrnil v osemdeseta, skrbi pa me, da je tam pristala gospa ministrica. Še več, bojim se, da jih nikoli ni zapustila. Njena izjava me je spomnila na grmenje, ki je prihajalo nekoč iz Beograda, ko so marsikatero slovensko pobudo označili kot “nasrtaj na ustavni poredak samoupravne socialističke zajednice jugoslovenskih naroda i narodnosti i direktni napad na tekovine revolucije i bratstva i jedinstva” (skrajšani prevod: “napad na ustavo, Jugo ipd”).

Zdaj pa vaju moram, draga bralca, nekoliko zamoriti z duhomornim prepisom drugega dela njene izjave, ki me zaradi njenega sarkazma spominja na neka dejanja iz tretje četrtini prejšnjega stoletja, prihajalo pa je često spet s tistega ustja. Na primer ploskanje ubogi Sonji Lokar in kompaniji, ki je demonstrativno zapustila nek propadli kongres, pa pošiljanje Janeza Stanovnika v Philadephio, pa “Smole – dole”ipd.

Citat: “Upam, da bodo predlagatelji in tudi ugledni podpisniki peticije nekega dne pripravljeni oditi v tujino na mednarodne operacije in misije,kjer bodo z vsem svojim znanjem, ugledom, sposobnostmi,šarmom in motivacijo prispevali k vzpostavitvi miru, varnosti, socialne varnosti in medsebojnega razumevanja v teh državah, ki so danes producentke nevarnosti, groženj in vojn. Šele takrat bom tem pobudnikom verjela, da so resnično iskreni.” (Ljubica Jelušič, 29.1.1980 2010)

Izjava je dvoumna in moje uborno možganje mi ponuja dve alternativni razumevanji (to je tudi sicer značilnost dvoumnih izjav).

1.(manj verjetna) opcija: “Države, ki so producentke nevarnosti”: je gospa ministrica mislila na ZDA? Upam, da ne,saj je vendar njihov predsednik že dobil Nobelovo nagrado za mir in sicer na kredit, zato menim, da intervencija slovenskih šarmerjev v ZDA ne bo potrebna.

2.opcija: “Države, ki so producentke nevarnosti”: ne dvomim, da je tu mislila na države Osi zla. Recimo Afganistan, Irak in morda v perspektivi Iran, Severna Koreja… Tu, draga bralca, bom rahlo vulgaren, a ne morem najti bolj primernega literarnega sloga: Ko nekdo naredi v eni državi sranje, zato ker si je zamislil (izmislil), da ima ta država (poleg velikih zalog nafte in kemičnega orožja,ki mu ga je sam prodal) ne-vem-še-kakšno-orožje, jo zato okupira in razsuje in sproži (razumljiv odpor domačinov), torej v takem primeru bomo pošiljali tja naše šarmerje?  Tudi jaz ne verjamem, da bodo uspešni, dvomim pa tudi, da bodo uspešni naši vojaki s helikopterji ali hamerji ali patrijami. Hudo, zelo hudo bo, ko bo v Slovenija prišla prva polna “body bag”. Takrat se zna zgoditi še kaj več,kot le povečati število podpisnikov “romantične” peticije.

Ja, peticija je potrebna. Morda ne toliko za to, da bi resnično ukinili vojsko, kot za to, da bi se nekateri zamislili in predvsem začeli razmišljati.

Kdo bo naslednji “J” ?

  • Share/Bookmark

3 odgovorov to “J, J, J, J ?”

  1. TG komentira:

    Pa nisi pomislil, da sem se komentarjev vzdržal, da svojega strupa vsaj na še enem blogu ne bi izlival.

    Vendar, klical si naju – in dobil naju boš :)

  2. Insektinja komentira:

    Tako je. Tu sva. Kaj pa zdaj?

  3. TG komentira:

    Kaj zdaj ?

    Najprej moram Grampla vprašat kako mu je od vseh možnih Jerovškov uspelo prav vse spregledat. Potem pride ostalo ….

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !