Gospod Branko Gradišnik živi na Grampovčanovi

Gospod B. Gradišnik je 9.5.2009 v Delovi Sobotni prilogi objavil kolumno : “Mucolini – Grampovčanova 31″. Dne 10.maja sem po mailu na pisma@delo.si poslal svoj komentar (ali bolje rečeno pojasnilo) tega njegovega prispevka, vendar ga do danes niso objavili. Ne domišljam si, da bi bilo iz takega ali drugačnega razloga neprimerno za objavo. Bolj verjetno je, da je zatajila elektronska pošta. Lahko sem objavo celo spregledal.Morda bi moj odgovor vseeno koga zanimal, zato ga objavljam tu. Mogoče bo gospod Branko Gradišnik zdaj lažje živel na ulici s čudnim imenom:

“Gospodu Branku Gradišnku verjamem, da mu je težko stanovati na ulici, ki nosi tako zapleteno ime.  S priimkom, njegovim pisanjem in naglaševanjem ima poleg gospoda Gradišnika na tem svetu težave še vsaj ducat ljudi – tistih, ki se tako pišemo. Za to nismo sami krivi. Kot tudi nismo sami krivi za to, da je ulica, na kateri stanuje gospod Gradišnik, poimenovana po nekem našem predniku. Iz ponavljajočih zapisov gospoda Gradišnika izvem, da je ulica poimenovana po anonimnežu, ki da je posedoval nekaj neobdelanih njiv. Zahvaljujem se mu, da mi širi obzorje, prosim pa ga, da dovoli tudi  meni podoben poskus.

Morda je trgovec Andrej Grampovčan, ki je živel  konec 19. stoletja res bil med drugim tudi lastnik nekaj njiv v okolici Ljubljane in morda se ulica res imenuje po njem. Vse dokler nisem tega izvedel od gospoda Gradišnika, sem namreč mislil, da je poimenovana po mojem starem očetu, dr. Janku Grampovčanu (1897-1974). Očitno sem živel v zmoti.

Kljub temu pa naj mi gospod Gradišnik dovoli, da mu povem nekaj besed o starem očetu. Ne verjamem sicer, da bo spremenil svoje mnenje in trdil drugače kot doslej, vendar bom vseeno poskusil, morda najprej na področju, ki je gospodu Gradišniku razmeroma blizu:  leta 1958 je namreč izdal knjigo z naslovom Berilo in bearla, v katerem se ukvarja z raziskavo izvorov slovanskih jezikov.  V knjigi je zanimiv naslov enega od poglavij: Ali so antični Veneti Slovani?. V podrobnosti in oceno strokovnosti knjige se ne bom spuščal,  nenazadnje nisem noben jezikoslovni strokovnjak.  Dr. Janko Grampovčan  je bil pred izdajo omenjene knjige visok funkcionar na jugoslovanskih železnicah med obema vojnama.  V tem času je pisal članke s področja socialne ekonomije. Bil je pobudnik uvedbe posebnega železniškega novca,  s katerim je uspel zainteresirati vse evropske, azijske in večino afriških uprav. V tem času je tudi pripomogel h graditvi stanovanj za železničarje. Ali so bila ta stanovanja morda izgrajena na »prahi« njegovega očeta Andreja Grampovčana ? Omenil bi še tretje področje delovanja mojega starega očeta, zame kot mulca (nekaj desetletij nazaj) še najbolj zanimivo: med prvo svetovno vojno je bil namreč pilot avstroogrskega vojnega letalstva. Iz tega časa je na voljo tudi članek, ki ga je objavil v Slovencu, in v katerem opisuje eno od svojih številnih vojnih izkušenj na nebu Vzhodne fronte. Obdobje romantičnih viteških bojev med nebesnimi konjeniki je bilo v zatonu, s čimer se »stari« očitno še ni mogel sprijazniti. Po koncu prve svetovne vojne je postal pilot na novo ustanovljenega vojaškega letalstva Kraljevine SHS in deloval v ljubljanski enoti.

Njegovo življenje je bilo torej pestro, ne vem pa ali je to dovolj za poimenovanje ulice po njem. To niti ni moj problem, ne spomnim se, da bi kdorkoli kadarkoli spraševal našo družino za dovoljenje ali mnenje.  Glede tega sem torej povsem miren. Kot bi bil miren tudi, če bi se ulica, na kateri stanujem, imenovala Ulica gospodarja prstanov.”

Tadej G.

 

  • Share/Bookmark

13 odgovorov to “Gospod Branko Gradišnik živi na Grampovčanovi”

  1. ZigaK komentira:

    Na tvojem mestu bi preklical naročnino na Delo. Saj znaš.

  2. chef komentira:

    Raje pošlji gospodu mail osebno. Po mojem ti bo hvaležen.

    Definitivno pa na uredništvu raje objavljajo manj cinična pisma bralcev, razen seveda, če obstaja možnost kasnejšega delikta na politični ravni. Da imaš s pisanjem neciničnih tekstov probleme, te seveda absolutno razumem, ker sam nisem nič boljši.

    O staremu Grampovčanu pa tudi jaz nisem do zdaj vedel ničesar. Debelo zijam od začudenja.

  3. Simona Rebolj komentira:

    Meni se zdi pa tvoje pismo odlično in z ravno pravo mero popra. Cinično nikakor, pa tudi če bi bilo … pa kaj. In še poučno za Gradišnika (kje neki je fasal ta priimek?!) in za vse nas. Sramota za Delo, v kolikor te ni objavilo.

  4. Insektinja komentira:

    Ok, zdej te imam med priljubljenimi. Zdej moraš pisat. Če boš priden, bom dala tvoj link na svoj kulski blog. In to ne na tega mrtvega čmrljskega.

  5. Grampy komentira:

    ZigaK, ne bom (ponovno) odpovedal Dela, zdaj je nanj namreč naročena žena.

    chef, ne verjamem, da bi omenjeni gospod izkazal kakršno koli hvaležnost. Ako bi ga resnično zanimalo kako je z ulico-čudnega-imena, bi lahko malo poguglal in ni vrag, da ne bi uspel kaj najti. Sklepam, da se raje opira na govorice, ki pa niso nujno vedno popolne, da ne rečem resnične. Če nepreverjene govorice (resda z varovalko “menda”) objaviš enkrat, s tem nimam problemov. Postanem pa siten in tečen, če se to ponavlja.

  6. ZigaK komentira:

    Insektinja, saj piše. Ravno zadnjič je napisal blogworthy objavo, nažalost na forum. In so ga zaspamal. Pravzapral ni bil spam ampak zaska.

  7. Grampy komentira:

    Simona Rebolj, tudi meni se ni zdi prav nič cinično.Glede priimkov pa…ne izbiramo si jih sami. In tudi “nomen est omen” ne velja vedno. Tudi v primeru, ki ga navajaš menim, da ni tako.

    Insektinja, ne bom pisal. Ta objava ni obnavljanje zapuščenega bloga, pač pa izraba medijskega blogovskega prostora za vpitje v puščavi. Bom pa vseeno kaj porovaril na tvojem živem blogu!

  8. Insektinja komentira:

    Škoda. Ker ti gre vpitje v puščavi odlično od rok.

  9. Pikolina komentira:

    Simona, ker je tudi Delo bilo mnenja, da bi bila neobjava sramota, so to storili včeraj. Bolje pozno, kot nikoli.

    http://www.delo.si/tiskanocs/pdf/zadnji/Sobotna+priloga/

    stran 30

    Grampy, moje sožalje.

  10. inpa to komentira:

    Meni se zdi, v delovi sobotni objavljena, različica, precej bolj verjetna. Da je pač zemlja, na kateri je ulica, prej pripadala kmetu , ki se je tako pisal. :)

  11. Grampy komentira:

    Pikolina & inpa, vse je morda res, morda pa tudi ne. Ko bom spet doma (trenutno se preganjam po hribih, kjer mi družinsko drevo Grampy familije ni na dosegu roke pa tudi pisati se mi ravno ne ljubi), bom napisal odgovor kot se za pisuna mojega kova spodobi ;)

    In bom seveda tudi napisal, da mi je ime Tadej Grampovčan, tako da se gospod Gradišnik ne bo preveč mučil z raziskovanjem ali je “ta Grampy” vendarle v nekem daljnjem sorodstvu z osebo, po kateri nosi ime ulica nesrečnega imena.

  12. niko komentira:

    Ta tvoj zapis je izraz stvarnosti – dovolj dejstev, ki so vplivala na poimenovanja, zajema.

    Da boš pa pri B.G. sprejet z odprtimi rokami, pa raje niti sanjaj ne.
    :D

  13. Grampy komentira:

    Sva se z Branetom Gradišnikom vse zmenila na Ljubljanskem maratonu, tako da nadaljevanja ne bo. Sem ga dohitel tam nekje na 16. kilometru in se mu predstavil, še prej pa ga vprašal, če je on gospoda Gradišnik, pa je rekle, da je Brane, ampak ne gospod, zato tisto na začetku ni napaka in tudi ne nevljudnost. Torej: vse sva se pomenila. Veste, pri 160 utripa so vse besede bolj pretehtane in tudi lažje razumljene, tako da sva se dokaj hitro zmenila….

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !