Arhiv za Oktober, 2007

Ali g. Z. Jelinčič P. bere moj blog?

Nedelja, Oktober 28th, 2007

Ne delam si teh utvar, vendar pa so naključja zanimiva in so me zmeraj po svoje intrigirala. Konec julija sem objavil blog z naslovom Cigarček (http://grampy.blog.siol.net/2007/07/27/cigarcek-plemeniti/) , v katerem sem izrazil zmerno razočaranje nad obnašanjem gospoda poslanca. Pravzaprav me sam protest zoper kadilski zakon niti ni tako zelo motil, zmotilo mi je kako ga ja izrazil. Gospod si je privoščil sebi lastni  performans s ceneno cigaro. Takrat sem mu svetoval, da naj si omisli cigaro, ki ga bo vredna. 

V mislih sem imel vsaj nekaj podobnega:

Na koncu julijska objave sem si drznil še predvideti,da bo gospod Jelinčič zmago v bitki za predsednika države kronal s prižiganjem kakovostne cigare. Žal mu je zmanjkalo le pičlih 5 odstotnih točk in pol, da bi se uvrstil v drugi krog. Kolikor se razumem na matematiko, gospodu ni uspelo zmagati, vendar pa me je gospod Jelinčič prepričal, da temu ni tako in da je v bistvu on zmagovalec. Temu sem rade volje verjel, še posebej, ko je Zmago zmago zmagoslavno zaznamoval s prižiganjem cigare. Tokrat je šlo za odličen kaliber, mislim, da je bila cigara izredno kvalitetna in je gospod ni kupil na bencinski črpalki. Kljub pazljivemu opazovanju posnetkov, ki so krožili po spletu, nisem uspel ugotoviti znamke, medtem ko s poreklom nisem imel težav in z veliko gotovostjo lahko zatrdim, da je kubansko. 

Po videzu sodeč je šlo za enega od primerkov s slike:

Gospod Jelinčič za užitke pri kajenju ni hotel prikrajšati svojih bližnjih, pač pa je cigaro nesebično ponudil svojim prijateljem. Cigara je zaokrožila med njimi, podajali so si jo iz ust v usta in najbolj sem si zapomnil vlek gospe poslanke Barbare Žgajner Tavš:

Foto: DZ RS

Žal si moram zaradi pomanjkanja avtentičnega slikovnega materiala pomagati s slikami, ki jih najdem na internetu, da bi vam prikazal kako lepo to izgleda:

Zagotavljam vam, da je puhanje gospe Žgajner Tavš bilo, če že ne bolj erotično, pa bistveno bolj pristno, slovensko, naše, domače, bolj nacionalno, patriotsko! Res, združba, ki si je podajala cigaro in iz nje puhala, me je spomnila, če že ne  na zlata Šestdeseta leta, pa vsaj na študentska, ko so takole krožile Marije Ane. Kar nostalgija me je zajela in postal sem celo nekoliko melanholičen. Bili so resnično pravi zmagovalci, še zmagovitejši pa Zmago med njimi. 

Edino tega ne vem ali je konec cigare odrezal ali odgriznil. Res me firbec matra. Kakorkoli že, gospod Zmago Jelinčič Plemeniti me ni razočaral ne z rezultatom volitev, ne s prižiganjem cigare in ne z izbrano družbo, v kateri je to počel. 

Le gospod Mitja Rotovnik se mi malo smili, saj bo moral odšteti par sto evrčkov kazni, ker velja ta trapasti protikadilski zakon in ker je gospod Zmago cigaro kadil v njegovem in ne svojem domu. Ampak kaj je to v primerjavi s prvovrstnim spektaklom! 

Zmago, tako se dela! Čestitam!

  • Share/Bookmark

Kuzla frdamana

Sreda, Oktober 24th, 2007

Včasih angelček, običajno pa hudičevka. Taka je. Še posebej zadnje čase.  

Naša Biba-Bisa, skrajšano Bisa, ljubkovalno Kuzla. Tako jo kličem le jaz, njen največji prijatelj. Vsaj ona me ima za velikega prijatelja. Res, tako zelo me ima rada, da me je hotela degustirati. In me malo je. Postala je torej ljudožerec. Ne kaže pretiravati in posploševati; je zgolj grampyžerec. 

Dva dni po spektaklu stvar izgleda takole:

Morda bom nocoj celo zbral dovolj poguma in si prst razpakiral ter si ga ogledal.  

Ugriznila me je, Kuzla frdamana, zaradi spleta okoliščin. Tako se vsaj tolažim. Prva okoliščina je, da se Kuzla sprehaja zadnje čase po hiši. Bila je namreč sterilizirana in za bolnico pa res ni primerno, da bi dneve in noči preždela zunaj v pesjaku. Evo, in jo imamo notri, v dnevni sobi. Pa jo malo božamo, malo se z njo hecamo, če hoče požreti benjamina, razcefrati preprogo ali izpuliti električno vtičnico, jo skušamo prijazno prepričati, da tega ne sme. In podobne vaje. V nedeljo zvečer, bilo je nekaj po 19. uri mi je med poslušanjem izjav presrečnih predsedniških kandidatov in napovedani poroki navkljub, postalo dolgčas. Kuzla je ležala ob mojih nogah, pa sem si začel ogledovati njeno zobovje: razmaknil sem ji žnablje in občudoval res lepe čekane, porival prst povsem do tistih zadnjih zob, ki zmeljejo v prah še tako trdo telečjo kost. Kuzla je moje stomatološke in ortodontske preiskave povsem mirno prenašala. Končava, zleknem se na kavč, Kuzla pa nekaj šnofa okoli mizice ter jo sumljivo hitro podurha na hodnik. Pogledam za njo in vidim, da v zobeh prenaša ženkino osnovno orodje za reševanje križank, torej svinčnik. Če ga bo požrla, to ne bo dobro ne za križanke in ne za Kuzlin prebavni trakt. Skočim za njo, jo z eno roko zagrabim za gobec, z drugo pa sežem po svinčniku. Nekaj minut pred tem občudovano zobovje se v bliskovitih ponovitvah parkrat zapre in odpre v prazno, enkrat pa v polno. Zaboli me kot hudič, zakolnem in odletim do kopalnice, ker kavča in parketa pa res ne kaže svinjati s krvjo, pa čeprav je moja. Boli, peče, kri teče, ženka uspe Kuzli izpuliti v trske predelan svinčnik ter mi na rano zapopati gazo. Sledi obisk zdravnika, odločanje o tem ali bi bilo treba šivati ali ne, na koncu pa obvelja, da bo dovolj, če mi prst polimajo s tistimi tamočnimi trakovi.   

Ja, tako pošast imamo doma:

…ki je v nekaterih blagodejnih, a redkih trenutkih prav mirna in pohlevna:

Imamo jo, ker sta si jo želela otroka in ker je moja taktika spodletela. Ko sta hčerki nekoč spet izustili željo, da bi imeli psa, sem jima rekel, da se strinjam, vendar pa bosta morali opraviti preizkus: dva tedna bosta morali vsak dan zjutraj na sprehod za eno uro. Če bosta to zdržali, potem bomo kupili psa. Prepričan sem bil, da bosta obupali po treh dneh. Pa nista: vsak dan zjutraj sta šli na sprehod v drugi polovici avgusta, ves september, oktober, november, december in še ves januar. Sosedje so se spraševali kaj da naši smrklji počneta v trdi temi vsako jutro, ampak oni dve sta vztrajali. Želel bi si, da bi še kje pokazali tako hudičevo vztrajnost. Priznal sem poraz, kupili smo psico, ki ima zdaj sedem mesecev in rada grizlja moje prste.

 

Ja, vem, spet sem si sam kriv. Za vse.

 

Kaj hočem, takle mamo:

 

 

Sploh ne izgleda divja. Še celo lepa je, kajne? Na sliki…

  • Share/Bookmark