Kolesarjenje po rapalski meji

Huda reč, tale meja. K sreči je nismo prevozili po vsej njeni dolžini od Mangarta, Triglava, Blegoša, Hotedrščice, Planine,  Snežnika do Reke, pač pa le kratek odsek od Črnih njiv nad Ilirsko Bistrico do Volovje rebri in nazaj. Skupaj smo prevozili 19km in premostili približno 400 višinskih metrov. 

Bil je to lep nedeljski izlet, ki je potekal v vzorni organizaciji ŠD Bas Športa iz Ilirske Bistrice. Kolesaril sem v družbi še enega starega kozla, Dušana K., navihanega fantiča Herosa, njegove ljubice, ki jo ljubkovalno kliče Prikolica ter moje trmaste in zagrizene ženke. Seveda je bilo kolesarjev več, točnega števila ne vem, vem pa, da sem imel štartno številko 109.  

Po jutranjem ogrevanju, ki sem ga izvajal predvsem s Herosovim čudnim kolesom, se je bližala ura štarta, nervoza je naraščala in končno so nas spustili s štrika.

Seveda je bila pot makadamska, strma kot sam hudič (kdor me pozna, ve, da sem nagnjen k pretiravanju), sonce je grelo.

Domorodec Heros nas je za enim prvih ovinkov poznavalsko opomnil, da se greben pred nami imenuje Volovja reber. Voli gor ali dol,mene je najbolj pritegnila lična klopca, ki se jo je oblegala blagodejna senca. Prav greh bi bil, če ne bi izkoristil ponujene priložnosti za kratek postanek, ki mi je vliv novih moči za spopad s vzponom.

Malo kolesarim, malo slikam, precej tudi poziram. Ja, organizatorjev avto (ki ni bila metla, da se razumemo. Ta je peljala najmanj kakih pet »tekmovalcev« za mano!) je bil opremljen z dvema fotografoma, sedečima v prtljažniku. Neumorno sta me fotografirala ker nekaj časa. Prepričan, da prežita na fotko kariere z naslovom »Padec Debeluharja«, se držim krmila kot klop, s pomočjo avtogenega treninga pa obrazne mišice formiram v brezizrazno gmoto, ki ne izraža moje osnovne želje »Dajta, speljita se že, da bom lahko spet zadihal!« 

Ženka, ki se s svojim treking kolesom neutrudno bori z gruščem in vzponom, dohiti popolnoma izmučenega kolesarja, ki mu – po njegovih besedah – nagaja tehnika:

Ja, tehnika je hudič! Meni običajno nagaja zračni filter in moč motorja.

Rinemo navkreber, ženka in Prikolica neumorno čvekata vso pot, DušanK pa jo je že zdavnaj odkuril naprej, iščoč motive za svoj fotkič. Tako sklepam. Prisopihamo do Trnovske koče (upam, da sem si pravilno zapomnil ime), kjer nas čaka čaj, medica, medica in čaj pa medica. Čaka nas tudi DušanK, preoblečen v nedeljsko kolesarsko majico. Po krajšem počitku jo mahnemo do kaverne, ki so jo Lahi izkopali, zabetonirali in naselili po zakoličenju krivične meje (to je politični odlomek za Žigo K.).

Vodička nam razloži nekaj posebnosti kaverne. Elektriko so Italijani pridobivali s pomočjo generatorja na nožni pogon. So morali biti kar dobri kolesarji, tile Lahi, saj so imeli v podzemlju pravi trenažer. In to pred 80 leti!  

Po ogledu kaverne, med katerim smo pogrešili Prikolico in Herosa, se odpravimo proti vrhu grebena. Najdemo ju v travi, kjer opazujeta znanega Volovjorebrskega sokola. Skupaj se odpravimo do vrha, gledamo morje, Brkine, Slavnik, Vremščico in piščančjo farmo pri Pivki.

Oglasi se Želodec, zato se odločimo za spust. Heros nas po bližnjici varno (tisti, ki ga poznate ne boste verjeli, vendar je to res) odpelje mimo medvedov, steklih lisic, prepadov, robidevja do »glavne ceste«. Dušan K opazi medvedove stopinje:

Spuščamo se, Heros odšiba naprej, z Dušanom se peljeva lepo počasi in kulturno, da ne zaprašiva za nama vozečih ženke in Prikolice. Vseskozi čvekata. Zato nebo počasi začnejo prekrivati nevihtni oblaki. 

Heros nas na ovinku počaka, nato nadaljujemo skupaj. Kolo mi začne opletati in bistroumno opazim,da je prva guma izpustila svosjo deviško dušico. Ustavim in se lotim menjave. Delam počasi in nazorno, tako da lahko DušanK s fotkičem sproti dokumentira dogajanje. Namerava namreč izdati priročnik »Kako se zamenja zračnica« in jo s posvetilom podariti prikolici. Heros mi nesebično pomaga. 

Med menjanjem zračnice nas prehiti nekaj kolesarjev, kar je povsem nezanimivo. Za njimi se izza ovinka prikažeta Ljubimca, seter (ona) in nemški ovčar (on), se na sredi ceste poonegavita in počasi tečeta naprej. 

Zračnica je zamenjana in nadaljujemo spust. Heros in DušanK zavijeta na stransko, neoznačeno pot. Herosova izjava, da je pot »sigurno prava«, me prepriča, da se vrnem na glavo cesto. Vseeno je bila pot res prava in DušanK ter Heros sta že čakala na cilju, ko smo se do njega pripeljali tudi mi trije. Za nami sta prisopihala tudi zaljubljenca in se, objeta, nekoliko odpočila:

Navalimo na joto in na brezplačno merjenje maščobe. Na displayu je skoraj zmanjkalo lestvice. Shujšati bo treba. Jasno, začnemo jutri! 

Prav na koncu se je odvila še veličastna loterija. Tokrat nisem ostal praznih rok. Organizator mi je, verjetno pod vplivom rezultatov merjenja maščob, namenil anatomsko blazino. 

Vse je bilo res super. Pred, med in predvsem po vzponu! 

Hvala Dušanu za dovoljenje, da lahko objavim nekaj njegovih slik!

  • Share/Bookmark

12 odgovorov to “Kolesarjenje po rapalski meji”

  1. seamus komentira:

    Kot domačin bi hreos lahko ocenil starost tiste stopinje v blatu :lol:
    Drugače pa dobr zapis :D

  2. seamus komentira:

    hreos je mišljeno heros ;)

  3. chef komentira:

    Hoho, zakaj vas vedno več hkrati menja eno jebeno zračnico, haha.

  4. heros komentira:

    Tistim, ki ne znajo, je pač treba pomagati. :)

  5. Grampy komentira:

    @chef: kontrola mora biti. Herosu namreč ne zaupam povsem!

    @heros: tako je. Če ne gre drugače, pomagajo Štajerci!

  6. trmoglavka komentira:

    Grampy, odlična fotoreportaža o zamujenem domačem dogodku. Sem se čisto vživela. Tista klopca je pa kar na pravem mestu postavljena :)

  7. laufar komentira:

    Inštruiram menjavanje zračnic. Imam bogate izkušnje, eden najbolj glasnih “defektarjev” v slo pokalu.
    Šifra: Pridem tudi na dom.

  8. Nataša komentira:

    Prikolica?? Ljubkovalno ime :shock:
    :mrgreen:

  9. dusank komentira:

    :lol: Saj @Grampy bi hitrej zamenjal, če ne bi do konca (t.j. 27 min.) gledal tistih dveh štirinožcev kako se onegavita sred ceste.
    Skromnost je sicer lepa čednost, a višincev je bilo 515. ;)

  10. Grampy komentira:

    @dusank: tista dva sta hotla pokazat kako se je treba stvari lotit: odločno. S tem sta me dekoncentrirala. Nisem vedel več kaj bi z gumo.

    @Nataša: Heros je znan romantik.

    @laufar:glasen? a tako močno poči ali tako močno zavpiješ od groze ali…?

    @trmoglavka: res je strateško postavljena. Senca pada ravno prav!

  11. ZigaK komentira:

    Grampy, a ti tiste stvari delaš brez gume?

  12. Grampy komentira:

    @ZigaK: s predrto si res ne upam.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !