Arhiv za September, 2007

Raje v bukev kot pod vlačilec

Petek, September 14th, 2007

Med dopustom smo s hčerkama malo kolesarili. Malo več sem kolesaril z ženko. Za malenkost več sem kolesaril sam.  

Ker imam rad svojo ženko, otroke in sebe, smo se izogibali prometnih cest. V izogib prevelikemu fizičnemu matranju otrok in psihičnemu matranju sebe, sem z njima vrtel pedala bolj po ravninskih predelih bohinjskih hribov. Tudi njima je bilo lepše in bolj zanimivo kolesariti po kolovozih in gozdnih stezah, kot pa stalno poslušati moj: »Pazi, avto!«. Se vozimo takole skozi Staro Fužino, lepo en za drugim. Za nami vozeči avto nas ni in ni hotel prehiteti. Hčerka je komentirala: »Zanesljivo je tujec!« Vozil je tako za nami neskončno dolgo in čakal odsek ceste, kjer nas bo varno prehitel. Ne vem če je bil tujec ali ne, ampak na avtu je imel registrsko tablico rumene barve. Morda preveč indoktriniram svoje otroke s tem, da so naši šoferji bistveno bolj brezobzirni od tujcev. Morda. 

Odpeljem se, tokrat sam, na Vogar. Peljem mimo verige, kjer domačini pobirajo cestnino. Pred leti, v svojem avtomobilistično-planinskem obdobju, bi jih preklinjal zaradi tega. Tokrat jih nisem. Srečal sem le peščico avtomobilov, kar pa niti ni bilo čudno, saj sem za vožnjo porabil celo večnost.

Po končanem dopustu se peljemo proti domu po stari cesti med Ljubljano in Vrhniko. V naselju pred Vrhniko urejajo pločnik. Pohvalno. Njegova širina mi da misliti, da bodo na njem uredili tudi kolesarsko stezo. Kolesarsko stezo po enakem kopitu kot so to naredili pred kratkim med rekonstrukcijo ceste v Logatcu. Enako kot je na Tržaški cesti v Ljubljani: z neprijetnimi klančinami gor-dol pri dovozih stranskih cest in nevarnimi, skoraj 90 stopinjskimi zavoji, tam kjer se kolesarske steze nehajo. Očitno v strategiji izgradnje kolesarskih stez ni predvideno, da bi bila kolesarska steza del voznega pasu in od njega ločena zgolj s črto, kar bi po mojem laičnem mnenju pripomoglo k večji varnosti in bolj udobni vožnji. 

Med dopustom sem seveda prebiral tudi časopise. Črno kroniko. Tragične in grozljive nesreče kolesark in kolesarjev so samo še utrdile mojo odločitev, ki sem jo v sebi premleval že dolgo časa.  

Posameznik ne more sam spreminjati sistema načrtovanja kolesarskih stez in izboljševati vozniške kulture.  

Edina rešitev, ki jo vidim, je, da zapustim ta sistem v čim večji meri. Kolikor je pač le mogoče.  

Priznati moram, da s svojim treking kolesom nikoli nisem imel pretiranih cestnih ambicij. Kolesarjenje po ravnini mi je zmeraj bilo dolgočasno in sem se raje povzpel na kakšen hrib, še najraje po makadamu ali kolovozu. 

Z nakupom gorskega kolesa  so se moje tovrstne ambicije le še okrepile. In z izkušnjami, ki sem jih opisal na začetku, tudi dozorele. Seveda se nimam za nekega besnega gorskega kolesarja in se nikakor ne nameravam ukvarjati z vratolomnimi spusti ali čem podobnim. Zgolj po naključju in po nesreči morda. Izbiral bom neprometne ceste, gozdne poti, steze, se izogibal medvedom in kmetom z vilami. Nekaj takih všečnih izletov sem že opravil in užival. Deloma sem svojo prekomerno težo in slabo pripravljenost ter posledično katastrofalno statistiko povprečne hitrosti lahko zamaskiral v »ne gledam na števec, temveč uživam v lepih razgledih, se ustavljam, da fotografiram, poslušam ptice…«. Tako kolesarjenje pa mi, čvekaču, ponuja tudi več stika z zanimivim ljudmi. V hribih (pravzaprav v gorah) sem tako srečal in klepetal z voznikom starodobnega jeepa, komercialistom za pšenično pivo, tujimi delavci, ki vrtajo predore po Sloveniji. In seveda z oskrbniki planinskih koč, s katerimi so razgovori zmeraj zanimivi. Jasno, da ne pozabim omeniti redkih kolesarjev, ki jih srečam na takih poteh. Ti imajo običajno več časa kot cestni.Pa še nekaj je pomembno: zunanje dejavnike, ki lahko vplivajo na nesrečo, sem s to svojo »prekvalifikacijo« pomembno zmanjšal. Razumljivo me še vedno lahko zbije traktorist ali me raztrga stekla lisica, vendar pa je tveganje manjše. Ker sem bolj nerodne sorte, moram na cesti paziti najprej, da se sam ne zvrnem, potem pa še na to, da me ne splošči tovornjak. Slednje tveganje bo zdaj v največji možni meri izključeno. Povečalo pa se bo, in tega se zavedam, tveganje, da se kar sam, brez tuje pomoči, zalepim na kakšno bukev ali razbijem zobe pri skoku čez balanco.  

Ampak za to si bom sam kriv, za to ne bom mogel kriviti drugih ali pa sistema.

  • Share/Bookmark

Kolesarjenje po rapalski meji

Torek, September 11th, 2007

Huda reč, tale meja. K sreči je nismo prevozili po vsej njeni dolžini od Mangarta, Triglava, Blegoša, Hotedrščice, Planine,  Snežnika do Reke, pač pa le kratek odsek od Črnih njiv nad Ilirsko Bistrico do Volovje rebri in nazaj. Skupaj smo prevozili 19km in premostili približno 400 višinskih metrov. 

Bil je to lep nedeljski izlet, ki je potekal v vzorni organizaciji ŠD Bas Športa iz Ilirske Bistrice. Kolesaril sem v družbi še enega starega kozla, Dušana K., navihanega fantiča Herosa, njegove ljubice, ki jo ljubkovalno kliče Prikolica ter moje trmaste in zagrizene ženke. Seveda je bilo kolesarjev več, točnega števila ne vem, vem pa, da sem imel štartno številko 109.  

Po jutranjem ogrevanju, ki sem ga izvajal predvsem s Herosovim čudnim kolesom, se je bližala ura štarta, nervoza je naraščala in končno so nas spustili s štrika.

Seveda je bila pot makadamska, strma kot sam hudič (kdor me pozna, ve, da sem nagnjen k pretiravanju), sonce je grelo.

Domorodec Heros nas je za enim prvih ovinkov poznavalsko opomnil, da se greben pred nami imenuje Volovja reber. Voli gor ali dol,mene je najbolj pritegnila lična klopca, ki se jo je oblegala blagodejna senca. Prav greh bi bil, če ne bi izkoristil ponujene priložnosti za kratek postanek, ki mi je vliv novih moči za spopad s vzponom.

Malo kolesarim, malo slikam, precej tudi poziram. Ja, organizatorjev avto (ki ni bila metla, da se razumemo. Ta je peljala najmanj kakih pet »tekmovalcev« za mano!) je bil opremljen z dvema fotografoma, sedečima v prtljažniku. Neumorno sta me fotografirala ker nekaj časa. Prepričan, da prežita na fotko kariere z naslovom »Padec Debeluharja«, se držim krmila kot klop, s pomočjo avtogenega treninga pa obrazne mišice formiram v brezizrazno gmoto, ki ne izraža moje osnovne želje »Dajta, speljita se že, da bom lahko spet zadihal!« 

Ženka, ki se s svojim treking kolesom neutrudno bori z gruščem in vzponom, dohiti popolnoma izmučenega kolesarja, ki mu – po njegovih besedah – nagaja tehnika:

Ja, tehnika je hudič! Meni običajno nagaja zračni filter in moč motorja.

Rinemo navkreber, ženka in Prikolica neumorno čvekata vso pot, DušanK pa jo je že zdavnaj odkuril naprej, iščoč motive za svoj fotkič. Tako sklepam. Prisopihamo do Trnovske koče (upam, da sem si pravilno zapomnil ime), kjer nas čaka čaj, medica, medica in čaj pa medica. Čaka nas tudi DušanK, preoblečen v nedeljsko kolesarsko majico. Po krajšem počitku jo mahnemo do kaverne, ki so jo Lahi izkopali, zabetonirali in naselili po zakoličenju krivične meje (to je politični odlomek za Žigo K.).

Vodička nam razloži nekaj posebnosti kaverne. Elektriko so Italijani pridobivali s pomočjo generatorja na nožni pogon. So morali biti kar dobri kolesarji, tile Lahi, saj so imeli v podzemlju pravi trenažer. In to pred 80 leti!  

Po ogledu kaverne, med katerim smo pogrešili Prikolico in Herosa, se odpravimo proti vrhu grebena. Najdemo ju v travi, kjer opazujeta znanega Volovjorebrskega sokola. Skupaj se odpravimo do vrha, gledamo morje, Brkine, Slavnik, Vremščico in piščančjo farmo pri Pivki.

Oglasi se Želodec, zato se odločimo za spust. Heros nas po bližnjici varno (tisti, ki ga poznate ne boste verjeli, vendar je to res) odpelje mimo medvedov, steklih lisic, prepadov, robidevja do »glavne ceste«. Dušan K opazi medvedove stopinje:

Spuščamo se, Heros odšiba naprej, z Dušanom se peljeva lepo počasi in kulturno, da ne zaprašiva za nama vozečih ženke in Prikolice. Vseskozi čvekata. Zato nebo počasi začnejo prekrivati nevihtni oblaki. 

Heros nas na ovinku počaka, nato nadaljujemo skupaj. Kolo mi začne opletati in bistroumno opazim,da je prva guma izpustila svosjo deviško dušico. Ustavim in se lotim menjave. Delam počasi in nazorno, tako da lahko DušanK s fotkičem sproti dokumentira dogajanje. Namerava namreč izdati priročnik »Kako se zamenja zračnica« in jo s posvetilom podariti prikolici. Heros mi nesebično pomaga. 

Med menjanjem zračnice nas prehiti nekaj kolesarjev, kar je povsem nezanimivo. Za njimi se izza ovinka prikažeta Ljubimca, seter (ona) in nemški ovčar (on), se na sredi ceste poonegavita in počasi tečeta naprej. 

Zračnica je zamenjana in nadaljujemo spust. Heros in DušanK zavijeta na stransko, neoznačeno pot. Herosova izjava, da je pot »sigurno prava«, me prepriča, da se vrnem na glavo cesto. Vseeno je bila pot res prava in DušanK ter Heros sta že čakala na cilju, ko smo se do njega pripeljali tudi mi trije. Za nami sta prisopihala tudi zaljubljenca in se, objeta, nekoliko odpočila:

Navalimo na joto in na brezplačno merjenje maščobe. Na displayu je skoraj zmanjkalo lestvice. Shujšati bo treba. Jasno, začnemo jutri! 

Prav na koncu se je odvila še veličastna loterija. Tokrat nisem ostal praznih rok. Organizator mi je, verjetno pod vplivom rezultatov merjenja maščob, namenil anatomsko blazino. 

Vse je bilo res super. Pred, med in predvsem po vzponu! 

Hvala Dušanu za dovoljenje, da lahko objavim nekaj njegovih slik!

  • Share/Bookmark

Pobalinstvo, hipokrizija, primitivizem in osebno mnenje

Nedelja, September 2nd, 2007

Pred nekaj tedni sem z družino sedel na vrtu lokala v manjšem in nekdaj lepše urejenem štajerskem kraju. Omizja s(m)o zasedali pivo- in drugopivci, nekateri bolj, drugi manj zdolgočaseni. Kaj počneš, ko ti je dolgčas? Gledaš naokoli, iščeš zanimive osebke in jih opravljaš. Ali pa se na tak »osebek« kar direktno zneseš. Po pločniku se je le počasi in s težavo pomikal fant. Očitno je bilo, da je bil motorično prizadet. Zaradi tega je privabljal poglede, priznam, tudi mojega. Vendar se ni končalo pri tem. Mularija za sosedno mizo, rahlo, vendar ne preveč, podprta z alkoholno hrabrostjo, ga je začela zbadati: »Hej, kam tako hitiš? Bolj počasi!« in se pri tem ozirala naokoli po obiskovalcih lokala v iskanju potrditve svoje duhovitosti. Mojega pogleda mulci niso ujeli. Še zdaj mi je žal, da sem se potuhnil v ignoranco in jih nisem konkretno in po furmansko nahrulil. Drugačnega jezika verjetno ne bi razumeli, furmanskega pa zanesljivo tudi ne upoštevali. Taki pač so. Mularija.

Potem čez nekaj dni berem na Blogosu o kandidatki Eleni Pečarič. Gospa nima niti teoretičnih možnosti, da bi postala predsednica države, česar se nedvomno tudi sama zaveda. Ugibam, da je njen namen spopasti se z drugimi predsedniškimi kandidati predvsem zato, da bo dobila možnost izraziti svoje mnenje o zapostavljenosti ljudi s posebnimi potrebami in ga predstaviti javnosti. Pojem »invalid« se mi zdi preveč invaliden in mi nekako ne gre z jezika. Tudi pojem »ljudje s posebnimi potrebami« mi je čuden. Raje bi uporabljal kakšen drug pojem, pa ga ne poznam. Pa niti ni pomembno. Včeraj sem po radiu izvedel, da je Eleni Pečarič uspelo pridobiti tri poslanske glasove, tako da bo lahko vložila kandidaturo. Odlično. Tako bomo tudi nepoučeni lahko kaj več izvedeli o problematiki ljudi, ki jih E.Pečarič predstavlja. Morda si bom tudi sam ustvaril boljšo ali pa slabšo sliko o kandidatki od tiste, ki jo imam sedaj.  

Verjetno je iluzorno pričakovati, da bo mnenje spremenil avtor prispevka na Blogosu, ki trdi, da si ne predstavlja, da bi (po njegovem) simbolično funkcijo opravljala invalidna oseba. V redu, ni problema, to je pač njegovo osebno mnenje. Toda: kdo je pravzaprav invalidna oseba? Nekdo, ki mu manjka noga, roka, paraplegik, ali pa morda tudi nekdo, ki ni sposoben odvaditi se kakšne razvade?  

»Ne morem si predstavljati, da bi slovenski predsednik (kar ni zgolj simbolna funkcija) postala oseba, ki jo poznamo po tem, da pred kamerami protestno prižge (ali zgolj poskuša prižgati) ceneno cigaro, niti ne oseba, ki jo poznamo predvsem po tem, da zna igrati orglice ali pasti na kitaro, prav tako tudi ne oseba, ki mu je nastopanje pred javnostjo največja mora v življenju« si misli Grampy.  

So to zato invalidne osebe? 

  • Share/Bookmark