Arhiv za Avgust, 2007

Kropa. Dogaja!

Ponedeljek, Avgust 27th, 2007

Kropa. Kraj, ki je znan po nekdaj cvetoči žebljarski industriji, se zdi kot da dremlje med gorenjskimi hribi.

Pa ni tako! Ko smo se z Jamnika spustili v Kropo, nas je pred glavnim križiščem v mestu zaustavil tale gospod v rumeni majici. V križišču pa je na tleh ležal popolnoma nemočen pešec. V okolici je bilo nekaj aziatov, brez prave želje po prakticiranju kungfujevskih veščin.

Očitno torej ni šlo za nikakršen obračun med  Azijci in Kroparji in tudi ne za prometno nesrečo. Snemali so namreč film. Tuje govoreči, prijazni ljudje, ki so se nam s »Thank you« zahvalili za potrpežljivo 10 sekundno čakanje pred križiščem. Zanimivo je bilo tudi, da, v nasprotju s splošnim prepričanjem, prav nihče od nastopajočih in slonečih za kamerami, ni kadil. Film bo propadel, kakšni diletanti ga delajo! Nekadilci! Garancija za nesupeh!

Nadaljujemo pot po Kropi, ki jo prepredajo potoki, kanali, brvi, mostički, in se ustavimo tule:

Lep pogled, kajne?

Ups, kaj pa je tole:

Dokaz, da Krope razvoj ni obšel! Monitor ni bil priključen na elektriko, rib pa tudi ni bilo videti: niti tistih s trebuhi navzgor in ne onih drugih, živih.

Kropa je cool!

  • Share/Bookmark

Topolje-Jamnik

Nedelja, Avgust 26th, 2007

Nedeljsko kolesarjenje sem tokrat opravil v ženski družbi. Z ženko in njeno sestrično smo štartali v Topoljah, ki jim nihče ne reče Topolje, pač pa Topole. Topolje so zaselek nad Selcami. Selca pa ležijo v, hm, Selški dolini.  

Dan je bil sončen, ne prevroč in predvsem prost, zato ga je bilo treba izkoristiti. Iz Topolj smo se spustili v Nemilje po makadamski cesti, ko jo je nekoliko razbrazdalo nedavno deževje. Kmalu po stiku z asfaltom nas je vzradostil prometni znak s priljubljenim simbolom:

Po nekaj sto metrih vzpona se je izkazalo, da dan ni tako ne prevroč.  Vseeno pa je bil lep. Vozili smo se med travniki in poganjali navkreber:

V Podblici nas je pričakal še kratek, a sladek dodatek z napisom 17%. In ta model, ki ga vidite na sliki, mi je vletel v kader ravno ko sem hotel ovekovečiti trpljenje, sopihanje in preklinjanje (ne pa tudi jamranja!) svoje ženke:

Pot se je po tem kratkem delu spet bolj človeško dvigala, lepo počasi smo se dvigali tudi mi trije:

Le še par zavojev in par višinskih metrov je bilo potrebnih, da smo se znašli pred priljubljenim napajalnikom na križišču Dražgoše-Kropa. Voda je seveda pripomogla k bolj veselemu vzdušju in k nekoliko bolj mokrim dresom. 

Že smo prisopihali do znane cerkvice, kjer sem zapoziral za publiko in fotografko (in si medtem sušil najbolj moker del dresa):

Pot smo nadaljevali proti Kropi, na začetku po stezi, ki je izgledala takole, z najvišjo točko današnjega izleta v ozadju:

Zelo lepa pot nas vodi do kmetije, kjer se kmalu spet priključi na glavno cesto za Kropo. Spust je bil seveda nenaporen, vendar dokaj nezanimiv. Babnici sta mi jo podurhali naprej, tako da sem le nemočno bentil, kako ju ne zanima nič, niti razgled na Kropo, ki se je odprl na enem od ovinkov:

Od Krope smo le kratek čas vozili proti Kranju, nato pa zavili proti Češnjici in se prek Rovt pripeljali do Nemilj:

Pri gostilni, kjer stoji velepomemben znak, smo srečali znanega kolesarja, ki pa je bil tokrat v zanj nenavadnem dresu, zato na tem mestu ne bom  navajal njegovega imena, da ne bom zakuhal kakšnega škandala. 

Sledil je še vzpon do Toplj po cesti, ki je bila zaradi svoje razbrazdanosti toliko bolj zanimiva (zanimivi so bili tudi ženkini komentarji):

Skupaj smo prevozili 32km, popili po dober liter vode in je nekaj več izločili skozi največji človeški organ.

  • Share/Bookmark

Na_nos s kolesom

Petek, Avgust 17th, 2007

Serijo dopustniških kolesarskih vzponov (Vogar, Uskovnica, Zajamniki, Rogla…) sem odločil skleniti z Nanosom. 

Običajno se držim načela, da je treba peljati na hrib iz doline in ne štartati na koncu asfalta. Zato sem avto parkiral v Podnanosu (nadm. viš. 169m), pri pošti, ki je del objekta, na katerem se še vidi obledel napis Vojkov dom. Nasmehnil sem se ob misli, da bo moja današnja pot potekala na relaciji Vojkov dom – Vojkova koča. Vojko ostaja na tem koncem spoštovana legenda tudi v današnjih dneh, ki partizanstvu niso ravno naklonjeni. Primorci imajo pač nekatere pojme razčiščene. 

Štartal sem torej v Podnanosu, tako globoko, da globje skoraj ne bi mogel. Ob opoldanski vročini sem si najprej želel čimprej zaviti z zoprno prometne glavne ceste. Ko sem to izvedel, se je začel konkreten vzpon. Po sinhronizaciji vseh notranjih sistemov, tako da so enakomerno trpeli srce, pljuča in noge, sem se odpeljal mimo skladišča duhov bivše JLA. V opoldanski vročini me je najbolj skrbelo ali mi bo litrček vode zadostoval do vrha. Kot naročeno, se mi je v mojih blodnjah pokazalo betonsko korito, pri katerem je domačinka polnila posode z vodo. Očitno gre za zdravilno in neoporečno reč, zato sem dotočil kakšne 3 decilitre in nadaljeval. 

Cesta se enakomerno in neprestrmo dviga. Mestoma me je spominjala na Mangartsko, le da je manj strma. Hja, arhitekti te ceste so bili pač iz istega plemena kot oni na Mangartu. Tudi skozi tunelček sem se odpeljal. Po brcanju navkreber in uživanju v soncu, ki je pribijalo 100 na uro skozi jerebike in borovce, se ob cesti prikaže smerokaz z zemljevidom. Tako je vse nazorno, da bi pravo pot zgrešil le bedak. Seveda sem jo, zavil prezgodaj v desno in se čez kakšnih 100metrov znašel pred Lovsko kočo. Možakar,ki je kosil travo, mi je razložil kako in kam naprej. Seveda najprej nazaj do smerokaza! Nadaljujem po cesti, ki jo obcestni skali zožata, za tem »prelazom« pa se odpre prekrasen razgled na planoto. Uživam v naravi, se nekoliko spustim, na poti srečam kamion, ki mu brez truda uspe zriniti me na bankino. Kmalu zatem zagrizem v klanec. To pa je klanec! Asfalta ni več, nasuti pesek je mestoma hinavsko nesprijet s podlago. Posebnost pa so betonirani odseki, tisti najbolj strmi! Tudi gozda ni več, vroče je, ampak rinem naprej.  

Na ovinku opazim parkiranega odlično ohranjenega Jeepa Willysa z novogoriško registracijo. Ustavim in lastnika vprašam, če je prišel iz cone B. Širok nasmeh mu zaigra na obrazu in še širši, ko ga pohvalim kako je njegov Jeep dobro ohranjen! Res, avto ima 60 let! Možakar pa tudi približno toliko! Malo še počvekava, se posloviva, spet počaaaaasi (in preudarno, kakopak) nadaljujem pot proti vrhu. Pesek, beton, pesek, beton. Cesto ravno urejajo, zato je na njej precej svežega gramoza, pomešanega z ilovico. Ker ga stroj tudi nekoliko zatlači, je pot naddobra! Čez nekaj dni jo bodo tako ali tako razrahljali avtomobili in deževja! 

Razmišljam ali bom imel dovolj vode do vrha. Do zdaj sem namreč bil na Nanosu le peš iz Razdrtega in nimam pojma kako dolga je cesta, ki se je medtem že spremenila v pot. Ja, pot, ta mi teče z obraza in poigravam se z mislijo, da ga ne bi več odpihoval z nosu kar običajno počnem, pač pa bi to fiziološko raztopino začel kar vsrkavati. Bljak, ne, to pa ne! 

Presenečen sem, ko pot spet zavije v gozd.  Hladen, senčen, gozd. Še par ovinkov in še nekaj metrov in zagledam oddajnik in pod njim kočo. Vojkovo kočo. Nedaleč stran spomenik. Vojku. Odpeljem se mimo kočo in uspe mi pripeljati prav do vrha, ne da bi stopil s pedala! 

Razgled zaradi rahlo meglenega ozračja ni idealen, je pa vsekakor vreden truda.  

Spustim se do koče, tam spijem vodo, ki mi bolj prija od piva (ki ga prav tako spijem), podebatiram z oskrbnikom in se spustim v dolino z nadmorske višine 1262m.  Tokrat uberem pot, ki vodi mimo cerkvice sv. Hieronima in je bližja grebenu, s katerega je mogoč enkraten spust direktno v Vipavsko dolino. Res le enkraten. Ker se želim na Nanos še vrniti in se popeljati še malo naokoli in ne zgolj gor-dol, se spustim lepo po cesti in po pameti. 

Brezvetrje na Nanosu je obetalo spremembo vremena na slabše in ko tole pesnim, grmi.

  • Share/Bookmark