Arhiv za Junij, 2007

S kolesom do Ajdovščine in nazaj

Nedelja, Junij 3rd, 2007

Včeraj sta se pri nas oglasila moja dva bivša prijatelja.  Prikolesarila sta do nas, ženka je skuhala kosilo, malo smo počvekali, potem pa sem jima rekel, da zdaj je pa zadosti in da naj gresta. Ob 19h smo namreč imeli najavljene obiske in onadva sta to vedela. Spokala sta se od nas in odpeljala proti Ljubljani, ki so jo prekrivali temni, zelo temni oblaki. Pet minut zatem, ko sta odšla, je začelo liti kot iz škafa. Kot da nisem imel že sam dovolj slabe vesti, je k temu pripomogla še ženka, ki mi je vsakih nekaj minut kapnila na možgane štiri besede: “Si pa res nesramen!”Res je, nesramen sem bil. Čez kake tri četrt ure sem od enega od njiju dobil sms sporočilo z eno besedo, ki hkrati opisuje določen človeški organ in karakterno značilnost. Sem se kar strinjal z vsebino.

Vso noč sem slabo spal, vest me je pekla, tako zelo, da niso pomagala niti zdravila za blaženje pekoče zgage.  Zjutraj sem bil psihično razrvan in fizično na psu. Pa na kolesarski maraton bi moral v Grosuplje. Odločil sem se, da ne grem in da se z ženko peljeva nekam s kolesi. Njej se ne gre zameriti. No, saj to ni bil edini razlog, da sva šla skupaj. Rada se imava. Tako pač je.

Odpeljala sva se do Logatca in tam sva v industrijski coni videla trop kolesarjev, ki so vozili neke kroge. Sva šla pogledat in srečala prijateljico T., ki je svoje kroge že odpeljala in osvojila tretje mesto. Čestitala sva ji in se poslovila z besedami, da greva na kavo do Stare pošte. Stara pošta je stara pošta pred Podkrajem, prevalom med Notranjsko in Primorsko. In je na nadmorski višini 800m. To seveda pomeni, da sva kuhala navkreber in se matrala. Tale Stara pošta je zanimiva.  Obdaja jo obzidje iz rimskih časov in legenda (ali pa zgodovina, kaj pa vem?) pravi, da sta se pred 2000 leti tam spopadli silni vojski. In “našim” je pomagala burja. Premočna nasprotna vojska je namreč izstrelila točo puščic proti sovražniku, burja pa jih je obrnila in z njimi zasula lumpe. Takrat je bila burja na naši strani. Običajno ni. Namreč, na naši, kolesarski strani!

Torej, pila sva kavico, kramljala. Potem pa sva se poslovila, ženka je odpeketala proti domu, jaz pa navzdol v Ajdovščino. Hja, je že tako, včasih so se morali grešniki za svoje grehe kaznovati s samobičanjem, v modernih časih pa prevladujejo bolj sodobne metode. Tako sem se odločil, da bo moja pokora nosila ime Rebernice. Po Vipavski dolini je pihljala burja z zelo milostnimi 29km/h. Seveda v nasprotni smeri. Bivšima prijateljema sem poslal sms, da grem na križev pot. In sem začel gristi od Podnanosa po tisti zoprni cesti s 7% naklonom in 7km dolžine. Sem malo trpel in predvsem užival, ko sem gledal na pulzmeter kako pojejo visoki obrati moje pumpe. Ob cesti je živ obup! Smeti, avtomobilski deli, povožene živali, pfej, pfej!

Prikotalim se do Rebernic, dobim sms od zdaj že bivšega bivšega prijatelja, ki mi sporoča, da z drugim bivšim prijateljem pijeta cockto. Odnosi se torej otoplujejo. Od Razdrtega do Postojne dolgčas, od Postojne navkreber do Postojnskih vrat rahel vzpon. Nič posebnega, razen množice motoristov in nekaj kolesarjev. Spust po Kačjih ridah in potem še zadnji konkretnejši vzponček. V Grčarevcu mi telo sporoča, da še imam nekaj mišic na nogah. Če jih namreč ne bi imel, me ne bi pekle! Prek Logatca se peljem po glavni cesti, kolesarsko stezo ignoriram. Tisti gor-dol, gor-dol kuclji niso prijazni moji nežni riti. Še Logaški drevored moram nekako prevoziti. Ta je zame vedno znova ena sama mora: tresoča betonska površina in predvsem dolžina. Moreča dolžina. Že pred časom sem ugotovil, da ga je najbolje prevoziti čim hitreje in potem je more hitro konec. Danes nisem letel kot kakšen Brajkovič (tudi zadnjič nisem tako letel). Spust v Dolino Šentflorjansko je zgolj formalnost. Doma sem, mišice pečejo, rit boli, za menoj je točno 100km in 1350 višinskih metrov.

Bivša prijatelja sta postala bivša bivša prijatelja, pokora je opravljena, pa še užival sem v njej!

In prepeljal traso, ki mi je nekoč davno ni uspelo in sem ves iznemogel moral klicati ženko na pomoč, da me je prišla iskat z avtom. Ampak to je passe, stara zgodba. 

  • Share/Bookmark