Arhiv za Maj, 2007

Porečanka (Parenzana), s kolesom

Sreda, Maj 23rd, 2007

Ta vikend sva z ženko preživela na slovenski obali. V tem zapisu bom poskušal pesniti zgolj o kolesarskih aktivnostih tega najinega vikenda, ni pa izključeno, da me ne bo zaneslo tudi drugam, predvsem v kulinarično sfero.

Ekola, v soboto sva zajahala najina aluminijasta konjiča v Portorožu in se mimo Avditorija dvignila do tunelčka. Jutro je bilo dokaj sveže, vendar pa je ta prvi vzpon poskrbel, da je telo začelo pridobivati delovno temperaturo in primerne obrate. Ko sva se enkrat utirila na Parenzano, ali po slovensko Porečanko, sva se trudila, da z nje ne bi več zavila.
Kolesarska steza nosi oznako D-8. Predvsem gre za turistično pot, namenjeno pač počasni, užitkarski vožnji in ne dirkanju. Kjer je le mogoče, je speljana po trasi stare avstroogrske ozkotirne železnice, ki je bila zgrajena pred dobrimi 100 leti, povezovala pa je Trst s Porečom. Od tod tudi ime: Parenzo je namreč italijansko ime za Poreč. Na nekaterih mestih so zgradili nove mostičke, ki so kopija prvotnih:

Kolesarska pot je zelo lepo speljana, vmes pa je tudi nekaj dokaj ostrih zavojev sredi travnikov in njiv. Na enem od njih je ženka skoraj ogrozila planirani odstrel medvedov na strunjanskem koncu, saj jo je odneslo na bankino ravno tam, kjer je lovska preža. Na večini odsekov je motorni promet prepovedan, zato je tam vožnja pravi užitek, milina: vožnja vštric, klepet, opazovanje narave. Res, užitek! Od strunjanske nižine se trasa zopet začenja dvigati proti Izoli. Ni nobenega grozljivega klanca, se je pa treba malce potruditi, da dosežemo drugi tunel. Vožnja skozi njega je prijetna, nisva pa imela občutka, da bi zapeljala v hladilnik, kot je bil primer pri vzponu na Mangart. Ko sva zapeljala iz tunela, se nama je odprl prelep razgled na Izolo in takrat sva se šele zavedla, da sva se resnično vzpela par deset metrov nad morje:

Sledil je spust do Izole, prečenje glavne ceste in priklop na obalno kolesarsko/peš/rolersko pot. Vožnja ob morju ni ravno primerna za dviganje povprečne hitrosti, je pa jako primerna za opazovanje naravnih lepot, ki zaidejo na to pot rolat. Videti je, da pot še urejajo, saj so nekateri odtočni jaški le za silo »zavarovani« s tankimi železnimi palicami in opozorilnim trakom. Ne zelo varna zaščita!
Pripeljeva v Koper, narediva krog po famozni promenadi s palmami in se imava fino. Najin prvi vtis je, da so v Kopru kolesarske poti dobro urejene. Spomnim se namreč kako sem se pred leti pripeljal iz iste smeri in potem toliko časa iskal kolesarski izhod iz mesta, da sem šel po informacije kar na policijsko postajo, kjer so mi prijazno razložili kje moram iti. Tokrat s tem ni bilo nobenih težav in Koper sva zapustila ob vožnji mimo vinskih kleti proti Dekanom. Neverjetno, ampak za kolesarje (in pešce) so pri Dekanih naredili celo nadvoz nad avtocesto! Pohvalno! Končno sva bila deležna nekaj sence. In ponovnega vzpenjanja. Če sem prej parkrat podvomil v to ali je kolesarska pot dejansko speljana po trasi Porečanke (ostri ovinki!), pa sem bil tokrat povsem prepričan, da je Ćiro (ali pa se je v tistih časih imenoval Heinzy, morda Fredo ?) dejansko sopihal točno po tej poti. Predstavljam si, da je (za parno lokomotivo dokaj strm) klanec premagoval s hitrostjo pešca. Midva sva bila hitrejša. Pred nama je bil le še spust do Škofij in mejnega prehoda, kjer sva obžalovala, da nisva imela seboj osebnih izkaznic in s tem vstopnice v kavarno v Miljah. Pa drugič, morda takrat z otrokama.
Obrneva in vse lepote tega dela Porečanke podoživiva še v obratni smeri. V Portorožu podaljšava do Pirana:

Privoščiva si nekaj morskih zverin ob Malvaziji. Biciklistični prijatelj je pred kakšnim tednom jedel z družino v isti gostilni. Strokovni ogled njegovega trebuha mi je dal misliti, da je to človek, ki ne je le frutabelic, da je to možakar, ki ve kaj je dobra hrana. Na lastne brbončice sva se z ženko prepričala, da je res gurmanski ekspert. Prijatelj, zaupam ti!

Kilometrina, povprečna hitrost in podobne neumnosti so bile v soboto terciarnega pomena. Vendar naj kljub temu povem, da sva prevozila 65km in premagala okoli 300 višinskih metrov – relacija: Portorož-Škofije-Portorož-Piran-Portorož. Splošen vtis odseka Portorož-Škofije je zelo dober, popoln užitek nekoliko kazijo mestoma slabe oznake predvsem po Izoli, nekaj hinavskih ovinkov, posutih s peskom, in morda tudi makadamski odseki. Škoda je, da ni pot v celoti rezervirana samo za kolesarje (in pešce) in da se parkrat priključuje na glavne ceste. Upanje na kaj takega očitno ostaja znanstvena fantastika! Vsaj v Sloveniji.

Nedelja: na zajtrku se meniva, da bova prepeljala še drugi del slovenskega dela Porečanke: od Portoroža do Sečovelj.

Pogledujeva proti Sečovljam in ocenjujeva, da nama bo ostalo ogromno časa, saj ta odsek nima niti 5 km. Preostanek časa bova že kako izkoristila. Odpeljeva se spet do tunela, vendar tokrat zavijeva desno proti Luciji in ne proti Strunjanu:

Priletiva v Lucijo, kjer se oznake kolesarske poti izgubijo. Nekaj časa tavava, potem pa odšibava kar po glavni cesti do solin. Po plačilu vstopnine odpeljeva v notranjost solin. Ja, soline so »bikers friendly«:

Obisk toplo priporočam http://www.kpss.si/intro ! Ogledava si film o Solinah, kupiva slano (!) čokolado, zakrižariva še malo naokoli in se odločiva,da je čas za kosilo. Kam? V Korte! Pogledava na karto in v Parecagu zavijeva v hribe. Odličen 18% klanec, ki ga noče biti konec. Srce zapoje v visokih obratih, midva pa rineva v slalomski tehniki navkreber. Bolj ko rineva navkreber, bolj se nama megli pred očmi in lepši je razgled na Soline, na morje:

Sopihava naprej in naprej. Voda v bidonih preseže telesno temperaturo, Kort pa ni in ni. Poleg vzpona nama začne nagajati še burja. Končno le prisopihava do Kort. V 24ih urah sva že drugič pečenki! V priljubljeni restavraciji zato ne jeva pečenih piščancev, pač pa si najprej privoščiva liter (hladne) vode, nato pa mineštro in rezance s tartufi. Ker ne hujšam, pojem še jabolčno krosato! S polnim želodcem odcapljam zamenjat vodo v bidonih in odrineva. Noge so težke, jermen nahrbtnika na trebuhu popustim. Spet klanec! Nisva še na vrhu. Rineva naprej, odpirajo se nama novi razgledi, še lepši kot prej:

Zavijeva levo s ceste proti Izoli in se po strmem klancu spustiva do Lucije. Ja, odlično kosilo v Kortah si je potrebno zaslužiti z brcanjem v klanec! Ampak se splača! Res, če bi se do Kort odpeljala z avtom, bi naredila napako nad napakami!

Skupaj sva na relaciji Portorož-Sečovlje-Korte-Portorož prevozila 25km in 280 višincev. Ne vem, ali tu kolesarska pot po trasi Porečanke ni dokončana ali pa sva jo zgolj zgrešila, saj je od Lucije dalje pa do hrvaške meje nisva več zasledila.

Vikenda je konec, ostajajo odlični vtisi, prijetni spomini…in zapečene črtice na rokah!

  • Share/Bookmark