Arhiv za Marec, 2007

Stop, CARINA!

Četrtek, Marec 29th, 2007

»Imate kaj za prijavit?« Nekoč zelo pogosto vprašanje, ki ga vse redkeje slišimo, včasih pa je povzročalo drgetanje, rdečico, morda celo panično skrivanje v tujini nakupljenega blaga. Tistih kapitalističnih dobrin, ki jih je naša ljuba Yuga razumela kot luksuz in jih temu primerno obdarila s prometnim davkom ter uvoznimi dajatvami. In smo po ta luksuz odhajali prek meje, sam običajno v Gorico: po Leviske (ali Carrero ali Lee), kavo Mationi, banane, pralne praške Ariel in še po kaj. In potem je na mejnem prehodu tovariš carinik vprašal »Imaste kaj za prijavit?« In potem smo se pač zgovarjali kakor koli smo se pač.

Zdaj tega praktično ni več. Carinikov na notranjih mejah Evropske unije ni več, so pa še na zunanjih: s Hrvaško in na Brniku. Slednji so mi bili vedno zelo simpatični (resno!), saj so bili vedno prijazni (še posebej svetlolasi dvometraš) in nikoli z njimi nisem imel težav. Pravzaprav smo se bolj hecali kot pa kaj resno prijavljali.

Carina pa ne opravlja svojih nalog le na zunanjih mejah, pač pa tudi v notranjosti naše zdaj samostojne države. O kontroli trošarinskih izdelkov, diesel goriva in podobnih zadev bom morda govoril kdaj drugič, danes pa se bom nekoliko razpisal o carinjenju blaga iz »tretjih držav«, kakor na kratko imenujemo države, ki niso članice EU.

Pravzaprav so mi povod za tole pisarijo dali nekateri komentarji na Chefov tovornjakarski prispevek. Predvsem zgodba (ki sem jo sam sprovociral) o čakanju pri nerazložljivo dolgih carinskih postopkih.

Zanesljivo se spominjate, da ste še ne tako dolgo, kakih 10 let bo, slišali uvoznika avtomobilov, ko vam je rekel: »Vaše vozilo je že v Sloveniji, še par dni, največ teden bo treba počakati, da bo ocarinjeno. Veste, carinski postopki so zahtevni in dolgotrajni!« Običajno ste se vdali v usodo (»Ja, kaj čmo, carina pač, papirji…«). Pred leti je bil to izgovor, ki je še nekako pil vodo. Pred petimi leti pač ne več. Carinski postopek je namreč lahko običajen ali pa skrajšan, poenostavljen.

Pri prvem postopku gre za znano zgodbo: šofer pripelje kamion v carinsko cono, tam vloži papirje in čaka, čaka in dočaka odrešujoš žig carinskega uslužbenca.

Pri drugem, to je poenostavljenem postopku, je zadeva elegantna, neboleča, hitra in tekoča. Kamion pripelje neposredno do »uvoznika«, tam počaka nekaj minut (ali pa še to ne) in blago je na razpolago kupcem. Seveda pa mora uvoznik na carino sporočiti podatke o blagu,ki je prispelo. In potem konec meseca narediti poročilo o vseh uvozih v mesecu. Sliši se lepo, vendar ni tako preprosto. Uvozniki morajo pridobiti posebna dovoljenja, ki jih izda Carinska uprava RS, pogoji pa so dokaj zahtevni. To je razumljivo, saj carina s takimi dovoljenji del svoji pooblastil in odgovornosti prelaga na uvoznike.

Ne vem, morda sem preveč občutljiv na razna kritiziranja slovenske carine, vendar pa vam lahko povem svojo izkušnjo, ko smo pred leti (še pred vstopom Slovenije v EU) primerjali carinske postopke s kolegi iz Francije, Španije in Turčije. Ubogi Turek je bil ves ponosen na to, da jim uspe dobiti kamion v tovarno v enem dnevu po tem, ko je prispel do carisnke izpostave. Španec je bentil čez svojo carino, tako da ga nisem niti razumel kaj govori, vendar pa sem nedvoumno razumel, da so njihovi postopki nemogoči. Francoz je povedal, da vzorno sodelujejo s svojo carino in imajo poenostavitve (ti. hišno carinjenje) ter bistveno zmanjšano količino raznih papirjev, ki jih morajo predložiti carini.

Jaz pa sem imel prvič v tujini občutek večvrednosti. Razložil sem jim kako elektronsko poslujemo s carino in kako moramo na carino mesečno prinesti le dva lista. Razumljivo je bilo, da je količina izmenjanih megabajtov neprimerno večja! In seveda vzorno urejen arhiv v podjetjih.

Skratka, slovenska carina je bila in je še lahko vzor drugim carinam v EU! Verjemite ali ne, to je seveda vaša pravica!

  • Share/Bookmark

“Glasujem za XY, ker ima jajca”

Ponedeljek, Marec 12th, 2007

Jajca, cojones, balls, couilles. V različnih jezikih, približno enako pogovorno in enako prostaško ti izrazi pomenijo isto: moška moda. Vendar je njihov pomen večji kot zgolj to: oseba, ki ima jajca, je pogumna, pokončna,  upa si reči bobu bob, upa si narediti stvari, ki si jih drugi ne upajo. Ja, to je pravi moški, pravi dedec! Groteskno in paradoksalno se mi je zazdelo, ko sem slišal, da ta izraz uporabljajo tudi za ženske, kadar jih hočejo še posebej pohvaliti. 

Izraz mi gre na živce!  

Ne bom trdil, da v pogovoru nikoli ne uporabljam kletvic ali da še nikoli nisem za nikogar rekel, da ima jajca. Nasprotno, občasno in v »izbrani« družbi znam prav lepo kvantati! Me pa moti, kadar to slišim v javnih medijih! Ne vem zakaj, ampak to me še posebej zbode v uho in v center za sluh in potem naprej tam nekam v možgansko skorjo ali kamorkoli že. 

Prvič sem izraz v javnem mediju slišal, ko ga je uporabil g. Lojze Peterle. Ne spominjam se več v kakšni zvezi. Takrat je sicer povzročil manjšo osuplost (tudi pri meni), a se je zdelo, da je izraz pravi in, no ja, nekako kar primeren. 

Od takrat dalje poslušam o ljudeh z jajci dokaj pogosto. Predvsem v glasovanjih za osebnost tedna na Valu 202. Ljudje kličejo in glasujejo za enega od petih ali štirih kandidatov, ki so predhodni teden najbolj zaznamovali. Vrstijo se izjave kot »Glasujem za XY. Mislim, da komentar ni potreben« ali »Glasujem za XY in za njegovo pokončno držo« (ta izjava je skoraj usodno vezana na enega naših visokih politikov, ki je očitno znan po vzravnani drži in nima težav s hrbtenico – svojo) in seveda: »Glasujem za XY, ker je pokazal, da ima jajca«. 

Kdo uporablja take besede in zakaj, ko mu je omogočena tista minuta slave, da govori neposredno v eter? Po mojem skromnem mnenju ljudje, ki potrebujejo neke vrste potrditev ali trenutek, o katerem bodo lahko pripovedovali prijateljem »Ej, a si mi slišal danes na radiu?« in tisti, ki pričakujejo » Dobro jutro, danes smo te pa slišali po radiu«, ko pridejo v službo? Morda. Ampak zakaj kličejo, če nimajo kaj povedati razen tega, da ima nekdo jajca ali pokončno držo? Verjetno zato, ker so a priori zanj, nekje v podzavesti to čutijo, a tega ne znajo izraziti, ne znajo argumentirati! In potem izpade taka izjava, kot sem jo slišal danes dvakrat: »Glasujem za dr. Strojana (Predstojnik oddelka na Onkološkem inštitutu), ker je dokazal, da ima jajca« Glasovalec je nato še kratko utemeljil svoj glas (!).  

Žalostno pa je, da je Val202 v povzetku glasovanja (kjer praviloma ne predvajajo prav vseh izjav, ki so bile namenjene zmagovalcu) objavil to jajčasto izjavo kot prvo! Nisem prepričan, če je dr. Strojan (ki si nedvomno zasluži naziv osebnosti tedna, še bolj kot to pa normalne razmere za delo!) te besede razumel kot kompliment. Verjamem, da je glasovalec mislil le najboljše, morda pa bi se lahko zamislil nad tem, kako bo te besede sprejel kandidat, za katerega je glasoval. In nenazadnje poslušalci. Lahko pa bi to pomislili tudi na Valu 202. 

PS: Opravičujem se, če izjave nisem navedel dobesedno, je pa vsekakor vsebovala besedo »jajca« kot poseben pozitiven atribut, ki pritiče osebnosti tedna.

  • Share/Bookmark

Svedska, ostajamo se par ur!

Sobota, Marec 3rd, 2007

Se vedno v Stockholmu, pravzaprav v Arlandi (njihov Brnik). V najbolj socialni drzavi na tem koncu vesolja namrec stavkajo kontrolorji letenja. Namesto osmih delata le dva, drugi so (zvito) na bolniski. Kot da bi se ucili pri nasih sosedih, Italijanih.

Toda situacija je odlicna: dobili smo vsak po 75 SEK kuponov za hrano in pijaco, kar skupaj za vse znese 30 EUR in za ta denar smo se kar lepo podprli in napojili. Ko je moja zenka zadnjic na podoben nacin izvisela v Bruslju, ji Adria ni dala niti vode niti informacije kdaj bodo odpotovali (da je let odpovedan sem ji javil iz Ljubljane, potem pa so jih vendarle sredi noci spokali v hotel), SAS pa je ocitno (se vedno) nekaj drugega. Ceprav le ni res prav vse, kar govorijo, da pomeni ta kratica!

Let za Frankfurt naj bi bil ob 20:45, kar pomeni, da bomo zamudili povezavo za Ljubljano.

Veselimo se prenocevanja na Frankfurtskem letaliscu. Predvidoma bomo v Ljubljano prisli z 12-urno zamudo. Hja, kot da bi sli z avtom.

Morala je na zavidljivi ravni, otroka ne grozita s samorazstrelitvijo, zenka pa ne z locitvijo!

Sverige, hej, hej , hej, tack, tack!

  • Share/Bookmark

Sverige, hej då!

Sobota, Marec 3rd, 2007

Čez par uric zapuščamo glavno mesto Švedske. Danes se je sramežljivo pokazalo celo sonce. Ženski del družine se je zapodil v šoping, moja malenkost pa si je omislila ogled še zadnjega na mojem seznamu »must see« muzejev, takega ta pravega za ta prave dedce (ki pa ni povezan z avtomobili in tudi ne z golimi ženskami):

Zelo lepo, zelo poučno, a zelo malo o vojnah dvajsetega stoletja. Švedska je bila v obeh velikih vojnah nevtralna, zadnje vojne se ne spominjajo radi in njihova nevtralnost bojda ni bila povsem nevtralna.

Švede sem imel za popvprečno razgledane zahodnoevropejce, torej take kot so Angleži ali Francozi. Ne vem ali sem imel zgolj srečo, vendar pa sem naletel na Švedinjo, ki je celo vedela, da obstaja država z imenom Slovenija, ki ni Slavonija in ne Slovaška. In v izložbi knjigarne je vodič po Sloveniji v prav eminentni družbi, tik ob Skandinaviji in v bližini Namibije:

Stockholm je mesto, ki ga moram obiskati vsaj še enkrat, poleti! Bilo je lepo, kljub odvratnemu vremenu. Tako lepo, da bi kar ostal še nekaj dni, vendar vsega lepega je enkrat konec.

Sverige, hej då !

 

  • Share/Bookmark

(ko)LOS

Četrtek, Marec 1st, 2007

S hčerkama sem danes zavil do Skansna, parka v Stockholmu, v katerega so z vseh koncev Skandinavije zvlekli na kup tipična stara prebivališča. Nekatera imajo tudi prek 300 let. Zelo poučno, predvsem za mestno mladino:

 

Mene pa je bolj zanimalo drugo področje, ki ga predstavljajo – tipične skandinavske živali. Med njimi je najbolj impozanten los, žival, ki lahko tehta tudi do 700 kilogramov. Naši jelenčki in srnice ob njem izgledajo kot mravljice. Dlaka teh težkokategornikov je dolga od 15 do 25 cm. Menda so samotarji, meni pa so se zdeli predvsem lenobni.  

Hedda, ki je 6. junija povila mladiča, seveda potrebuje bolj raznovrstno prehrano, bogato z balastnimi snovmi, zato si privošči ekološko pridelane borove iglice:

Novorojenček, ki po približni oceni tehta okoli sto kil, je v bistvu že v puberteti in si želi več samostojnosti, ki pa mu je mama ne dovoli. Poznamo take!

 

Ata Johann je pravkar izgubil rogove in čaka, da mu poženejo novi:

 

Debeluhar mi je prav simpatičen, zato upam, da mu rogov ne bo nadela njegova soproga Hedda. Pravzaprav daleč naokoli nima konkurence, zato lahko brezskrbno prežvekuje in poležuje.  

Resnično me te živali nadvse privlačijo, so tudi eden najbolj pogostih švedskih spominkov: igrače, majice z njegovo sliko in podobno navlako srečamo na vsakem vogalu in tudi med njimi. 

Nekaj pa mi vendarle ni jasno: za parjenje losov obstaja prav poseben izraz: »drstenje«. In ni mi jasno zakaj za vraga se ti kolosi iz morja podajo na drstenje v sladkovodne predele po brzicah rek, po hudournikih in po plitvih potokih. Mar jim ne bi bilo lažje, ako bi se podali preprosto ob rekah in potokih, po kopnem? To vprašanje sem zastavil tudi hčerkama, vendar sta se mi samo (prizanesljivo) nasmehnili. Čemu le?

  • Share/Bookmark