Arhiv za Februar, 2007

Hladni Skandinavci? Nikakor!

Sreda, Februar 28th, 2007

Počasi odkrivam Švedsko, ali bolje rečeno zgolj Stockholm, za katerega bom imel v enem tednu, kolikor bom ostal tu, ravno kolikor toliko dovolj časa za ogled. 

Zgodovinskih znamenitosti je tu ogromno, prav tako muzejev, v katere vlečem svoji utrujeni hčerki in vsega hudega navajeno ženko. Tokrat ni moj namen napletati o muzejih, pač pa le povedati par besed o »hladnih« Skandinavcih. 

Stereotip, ki se je vgnezdil v zavest povprečnega Slovenca (verjetno tudi celinskega Evropejca), ne bi mogel tukajšnjim prebivalcem delati večje krivice. Priznam, tudi sam sem si ustvaril sliko o v vase zaprtih in molčečih ljudeh. To sliko zdaj brišem in si rišem novo. 

Ljudje so izredno prijazni in sporazumevanje v angleščini ni problematično. Po začetnem »Hej« takoj preklopim v angleščino in gre brez težav. Verjamem sicer, da so še bolj prijazni v večernih urah, ko popijejo kozarček ali dva pregrešno dragega alkohola. Menda je alkoholizem tu velik problem, vendar na cesti do sedaj nisem videl enega samega pijanca.  

Poleg prijaznosti jih odlikuje zdravo življenje. Veliko kolesarijo (navkljub slabemu in hladnemu vremenu), tečejo, hodijo in jejo nemastno hrano. Taki prizori niso redkost:

 

Bežno opazovanje mi da misliti, da niso hladni in vase zaprti, pač pa neverjetno mirni in strpni. Promet se odvija tekoče, brez živčnosti in trobljenja. So racionalni. 

So pa tudi (za naše pojmovanje) neverjetno pošteni in zaupljivi: v muzejih so garderobe brez zaklepanja povsem običajne, zame je bil zanimiv tudi pogled na taka (nevarovana) »parkirišča« pred različnimi muzeji:

 

 

Ne vem, če ima sploh smisel posebej poudarjati, da so izredno naravovarstveno osveščeni. Ločujejo odpadke, na sicer plundarstih cestah ne vidim smeti, mestni avtobusi pa vozijo na etanol. Mar ni škoda alkohola bi rekel kakšen dobrovoljni Kranjec.

  • Share/Bookmark

Kolesarjenje po Mestu

Torek, Februar 27th, 2007

Po Stockholmu opazujem predvsem kulturno zgodovinske znamenitosti ter ljudi ženskega spola, tokrat pa sem se posvetil urejenosti kolesarskih stez. Švedi so zelo športen narod: zelo veliko hodijo peš ali tečejo (tudi na smučeh med zgodovinskimi znamenitostmi, na primer) in se, seveda, kljub nizkim temperaturam in neprijaznemu vremenu vozijo s kolesi:

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da so Švedi izredno toleranten narod, kar se opazi tudi v prometu. V treh dneh, kar sem tukaj, sem samo enkrat slišal hupanje (verjetno je šlo za smrtno nevarnost), hitrega pospeševanja ali sunkovitega zaviranja pa sploh ne. Stockholm je raj za kolesarje. Ogled mesta je preprost, kolesarski smerokazi pa odlični:

 

 

Odlična je urejenost kolesarskih stez, ki za razliko od ljubljanskih, niso speljane po pločnikih, pač pa po voznih pasovih. Si lahko predstavljate, da bi v Ljubljani imeli kolesarsko stezo (oziroma kar kolesarski vozni pas) zarisan med avtomobilskima voznima pasovama za vožnjo naravnost in zavijanje v levo? To je pri Švedih povsem običajno:

Zavijanje v levo: nič posebnega, kot vsako običajno (avtomobilsko) zavijanje. V Ljubljani ne samo nemogoče, pač pa z zakonom prepovedano:

Kdaj bomo tudi v Ljubljani imeli kolesarske steze kot se spodobi in ne neke kvazi potke po pločnikih? Bojim se, da vem odgovor.

  • Share/Bookmark

Soriška planina ali Soriška sramota?

Sobota, Februar 17th, 2007

Soriška planina: sončno, -4, 130 cm snega. Poleg logistično-kulinaričnih razlogov nas je ta podatek prepričal, da smo se danes tja odpravili na smučarijo. Napaka. 

S priganjanjem, ki se ga ne bi sramoval noben birič, mi je uspelo organizirati moje tri ženske in sebe, da smo krenili od doma par minut pred 8h in bili na smučišču ob 9:18 minut. Ženka je skočila po karte, s hčerkama smo opravili še fiziološke potrebe in potem počakali še par minut, da se ženka vrne s kartami. Pa smo čakali še parkrat po par minut. Podam se do hiške, kjer prodajajo karte in jo vidim, ženo mojo nesrečno,  prav na repu sicer ne preveč dolge vrste. Pravzaprav ni šlo za vrsto, pač pa za gručo kakih 30-50 ljudi, v kateri je veljal zakon močnejšega in nesramnejšega – tradicionalno so s strani uletavali polizanci s sončnimi očali. Enemu so čakajoči zagrozili, da mu bodo razbili gobec. Žal mu ga niso. Blagajna je samo ena in ta dela z mediteransko počasnostjo. Opazim gospoda zrelih, zelo zrelih let, stoječega in mobilno telefonirajočega nekaj metrov od gneče. Bil je to sam direktor in lastnik smučarskega centra, gospod Franc Golija. Počakam, da preneha svoj telefonski razgovor, nato stopim do njega in ga vprašam, če je on šef tukaj. Potrdi mi. Povem mu, da je to, kar se dogaja tukaj, sramota. Izgovarja se, da na blagajni delata kar dve uslužbenki.  

»Čudno, zakaj torej moja žena čaka že pol ure pa se je premaknila šele za polovico poti do blagajne? Gospod, ljudje se urivajo, ko bi vsaj kakšno špago napeli, se vam ne zdi? Sramota!« »…Bomo uredili….« zamomlja in odhiti po svojih pomembnih opravkih proti novi pridobitvi: dvosedežnici, ki je po mojih podatkih včeraj začela z obratovanjem. Po eni uri čakanja v vrsti dobimo karte. Ura je 10:20. 

Postavimo se v vrsto pred vlečnico, saj nova pridobitev, dvosedežnica namreč čudno počasi vozi pa tudi nikogar ne pustijo nanjo. Nekdo pove, da dela na zasilni pogon. Ko prispemo na vrh smučišča, sedežnica tudi zasilno ne deluje več. In do konca našega smučanja na Soriški planini tudi ni več delovala. 

Smučamo kolikor pač moremo, gneča je velika: sobota je in na Soriški planini imajo kar tri različna tekmovanja in posledično postavljene tri zaprte proge. Dokaj hitro se nabere precej zdrsanega in narinjenega snega. Očitno stari sposojeni teptalec s Starega vrha ne zmore opraviti tistega, čemur je namenjen. 

Po končanem smučanju pri kosilu berem petkov Gorenjski glas. Gospod Golija nam v njem pove, da »smo napeli vse moči za to sedežnico. Je popolnoma obnovljena, pred tem pa je 15 let vozila smučarje na Tirolskem.« Aha, gospod je odštel 1,5 mio EUR za 15 let staro sedežnico. Pohvalno! Ne mine deset minut, ko na Radio Sora taisti gospod razlaga, da je dvosedežnica brezhibna in doda še nekaj informacij o njej in smučišču. V ozadju se sliši brnenje nove pridobitve. Očitno je bil posnetek narejen v petek ali pa danes zgodaj zjutraj. Od 10.30 dalje namreč sedežnica ni več brnela. 

Ni dovolj le odšteti silne denarce za mašinerijo in terene, treba je tudi poskrbeti za organizacijo dela. Res sta bili v koči, na kateri piše Blagajna, dve uslužbenki, toda kaj pomaga, če pa imajo le en tiskalnik,  v katerega je potrebno vložiti vsako karto. In seveda so morali karte kupovati tudi vsi tekmovalci. Očitno predprodaja ob sami prijavi na tekmovanje ni mogoča. Ali pa se nanjo ni nihče spomnil.  

Soriška planina družine Grampy do nadaljnjega ne bo videla. 

Nauk: na Soriško le poleti in z lastnimi energetskimi viri, najbolje ekološko prijaznimi – s kolesom!

  • Share/Bookmark

Kaos ali tihožitje?

Sobota, Februar 10th, 2007

Kreativni kaos me je od nekdaj navduševal. Ob sličici, ki sem jo pravkar posnel, pa se mi poraja negotovost. Gre za kaos ali tihožitje?

Uravnotežena kompozicija združuje delovno, igralno, prehranjevalno in celo eksterminatorsko okolje osnovnošolke. Poleg izredne funkcionalnosti (vse je na dosegu roke) lahko opazimo tudi  smisel za estetiko.Navdušuje s svojo sposobnostjo na prostorsko sila omejenem prostoru združiti tako veliko na videz nepovezanih, a vendar izredno uporabnih in soodvisnih pripomočkov in predmetov.

Kakšno predstavo si lahko ustvarimo o življenju in delu dekleta?

Hvalevredno je njeno zanimanje za klekljanje, obrt, ki je domala povsem izginila iz naših krajev. O tem, da je deklič prava gospodinja, priča odprta škatla, v kateri je bil še pred nekaj minutami povsem nov,  včeraj dostavljeni in danes že uporabljeni likalnik. Njeno skrb za čistočo in sovraštvo do parazitov nam pričara insekticid. O športni naravi izvemo, ko opazimo frizbi in vetrovko v stalni pripravljenosti, o glasbeni nadahnjenosti pa nam pripoveduje metronom v ozadju. Da se deklič tu tudi prehranjuje, je očitno iz ostanka čokolade in skodelice čaja ter prazne plastenke. Rada tudi izdeluje kolaže (škarje!) in bere napete knjige.

In, ne boste verjeli, za to mizo se tudi uči. Celo zelo uspešno!

Nauk: Kreativni kaos je učinkovit!

  • Share/Bookmark

Črna gora: Bar (z veliko začetnico)

Sreda, Februar 7th, 2007

Pred dobrimi 22 leti so me povabili v bar. Pravzaprav so me vpoklicali v Bar. V vojsko. JLA – kovačnico bratstva in enotnosti. Prvega pol leta sem preživel na usposabljanju v Baru, drugo polovico pa na karavli, kjer sem bil »grudobran otadžbini«, kakor je pisalo na njeni lepi beli fasadi. Lani poleti sem se vrnil na pot spominov in tovarištva in seboj pripeljal družino. Med drugim smo si ogledali tudi Bar.  

Hotel Topolica je na zunaj še vedno tak, kot je bil, le da je skoraj četrt stoletja starejši in temu primerno obrabljen. Hotel je bil v »mojih časih« znamenit po tem, da je imel angleško stranišče, pravo redkost v tistih krajih.

Bar je bil močno prizadet med potresom leta 1979 in so ga obnovili tik preden sem prišel služit dolg domovini. Zrasli so tudi taki »biseri« arhitekture:

Kadar smo imeli »izlazak u grad«, smo se najprej zapodili v hotel Topolica zaradi njegove notranje opreme, o kateri sem že pisal, in se v »separejih« dodobra nameditirali. Sledilo je krmljenje v slaščičarni, kejr smo se nabutali s 7-10 kosi raznih baklav, kremšnit in kar je še podobne športne prehrane.  Nikoli, ampak res nikoli, se nismo odpravili iz vojašnice na desno proti Staremu Baru, temveč le levo proti centru mesta. To je bila napaka, ki sem jo popravil lani skupaj z družino. Nisem imel namreč pojma, kaj sploh je Stari Bar. Stari Bar je več kot 2500 let staro mesto. Pravzaprav gre za ruševine, ki pa so v veliki meri obnovljene. Stari Bar je imel burno zgodovino: prehajal je iz roke v roke različnih vladarjev in ljudstev, od Bizantincev, Slovanov, Benečanov in Turkov. Temu primerna je tudi arhitektura.  Knez Nikola Petrović je leta 1878 Stari Bar osvobodil od Turkov in ga praktično do tal porušil, ljudje pa se začnejo naseljevati bolj ob obali.  Sto let kasneje je ruševine Starega Bara pretresel še rušilni potres. Do leta 1983 se v Starem Baru ni dogajalo nič, po njem so se podili le mularija, gadi in kuščarji, po letu 1983 pa so ga začeli obnavljati. Dela so zastala leta 1990, pred kratkim pa so ponovno začeli z obnavljanjem. Resnično si zaslužijo vse pohvale. Človek včasih podvomi v vice o Črnogorcih.

 

 

 

 

Oljke so druga znamenitost Bara, znamenitost, ki sem jo pred 22 leti preklinjal kot furman. Ta čudovito lepa drevesa so namreč rasla tudi po vojašnici in med t.i. popoldanskem odmorom smo morali pobirati olive. Vsak jih je moral nabrati polno kapo. Najmanjše velikosti kap so bile, razumljivo, v magacinu zelo iskane.  Najbolj znana oljka v Baru (stara prek 2000 let):

 

 

Bar (če izvzamemo Stari Bar, ki je geografsko gledano drug kraj in ni del urbanega Bara) ni zelo lepo mesto, je pa bistveno čistejši od Ulcinja. Je pristaniško mesto z vsem kar spada zraven.  Na nekaj metrih mestna plaža preide v marino, ta v luko in luka v skladišča nafte:

Na bližnjem hribu, Volujici, so menda postavili prvi telegrafski oddajnik (če se prav spomnim) na Balkanu, meni pa je ostala v spominu predvsem po tem, da smo prek nje hodili na urjenje, ki smo ga izvajali na poligonih ob nedotaknjeni plaži. Nekoč, ko smo odhajali tja na streljanje, je vodnik ( črne polti kot zamorec, majhen pa kot pigmejec) zaukazal najbolj vzornemu vojaku, da naj začne »Pjesmu«. Ta je začel peti »Volujico majko na-ša, evo tebi tvojih robi-i-jaša..« V istem trenutku je mali črni vodnik opazil Enolo Gay, ki je pravkar odvrgla atomsko bombo in pesmi je bilo konec, ker se z gas masko ne samo ne da vijolic vohat, pač pa tudi ne peti junaških pesmi. Solist ni dobil značke vzornega vojaka.  Volujica, majka naša:

 

 

Nauk: Nikoli ne bodi solist!

  • Share/Bookmark

Črna gora: Ulcinj fotke

Sreda, Februar 7th, 2007

Še nekaj sličic iz Ulcinja kot slikovna priloga prejšnjemu prispevku in za trening lepljenja sličic. Upam, da uspešno:

center “mesta”:

mestna plaža (za tiste, ki si želijo družbe):

peščena plaža (za romantike):

  • Share/Bookmark

Črna gora, I did it my way

Torek, Februar 6th, 2007

»Montenegro – ecological state« piše na obledelem plakatu v hotelu Topolica v črnogorskem pristaniškem mestu Baru. Ironično, saj  kupi smeti ležijo vsepovsod. Ne bom trdil, da sem se navadil na črnogorski odnos do narave, ampak po nekaj dnevih sem ga nekako sprejel. Kljub temu niti enega papirčka nisem vrgel na tla. Prvi kraj v Črni gori, kjer smo se ustavili (in potem tudi bili stacionirani deset dni ter delali skoraj vsakodnevne izlete po državi), je bil Ulcinj s svojo 12kilometrsko peščeno (mivka) plažo. Hčerki sta doživeli rahli kulturni šok že prvo uro. Zaradi smeti, zaradi hupanja, zaradi specifičnega načina vožnje, kjer vožnja v nasprotno smer po enosmernih cestah ni nič posebnega. Nenavadno hitro sta sprejeli nov način življenja, hodili sami v trgovino, se s prodajalko vedno vse brez težav dogovorili, kljub temu, da ne govorita albansko. Ja, v Ulcinju živijo Albanci. V vsem času, ko smo bili tam, nisem srečal in govoril s človekom, za katerega bi lahko rekel, da ni bil Albanec. Albanci ne marajo govoriti srbsko.  Poizkusiti z angleščino je oslarija, s kakšnim drugim tujim jezikom pa popolna neumnost. Na  plaži, kjer za 5 EUR najameš sončnik in ležalnika za ves dan, te »reševalec« – v obvezni rumeno-rdeči-bay-watch kombinaciji oblačil – ogovori albansko. Vljudno sem mu povedal, da ne govorim albansko in da bi z njim govoril srbsko. Čutil sem kako me opazuje nekaj deset parov oči in posluša kakih dvajset ušes. Začel je naštevati države, da bi ugotovil, od kod sem, in ko sem rekel Slovenija, se je napetost bistveno zmanjšala. On je nadaljeval v albanščini, jaz v srbščini in ni bilo težav s sporazumevanjem, saj je bilo jasno, da hoče plačilo. Na koncu sem ga naučil slovensko reči »hvala« on pa mene isto po albansko. Zaguljena beseda, ki sem jo, prit+znam, že pozabil. Ko je odšel, je k meni takoj pristopil nek turist in me povabil na kavo. Pridružil se je še njegov bratranec, pili smo kavo in Knjaza Miloša. Debata je bila delno politična. Nisem upal preveč šimfati svinjarije v Ulcinju (mimogrede: plaža je urejena in nenormalno čista, pobirajo celo cigaretne ogorke, če jih turisti slučajno ne odvržejo v številne smetnjake), da ju ne bi prizadel. Izkazalo se je, da eden živi na Kosovu, drugi v Švici. »Švicar« mi je povedal, da je bil Ulcinj pred 20 leti urejeno mesto, zdaj pa je zanemarjen in umazan ravno zato, ker naj bi ga država namenoma prepuščala propadu, ker v njem živijo Albanci. Ne vem ali je to res ali ne, toda v starem delu Ulcinja je videti kar veliko obnovljenih hiš pa tudi smeti je manj kot  drugje. Morda se bo sčasoma kaj spremenilo. 

Sem precej velika čveka in želel sem si razgovorov z domorodci. Ko sem povedal, da sem iz Slovenije, so postali bistveno bolj zgovorni in tudi srbščina jim ni delala težav. Ženka in otroka sta zavijala z očmi kadar sem začel razgovore z domorodci in takoj na začetku povedal, da sem služil vojsko v Črni gori. To je namreč praviloma rezultiralo v vsaj polurnem razgovoru, med katerim morajo biti ženske tiho.  Sicer pa je »segregacija« očitna. Na plaži v Ulcinju ne verjamem, da je bilo 5 Srbov, pač pa sami Albanci in nekaj Slovencev. Tujih registrskih tablic je na pretek: nemške, danske, švicarske, srbske, kosovske, albanske, francoske, belgijske pa tudi slovenske, vendar gre za Albance, ki si privoščijo dopust ob morju, med svojimi. No, na plaži v Valdanosu , par kilometrov iz Ulcinja, pa ne vidiš Albanca, pač pa Srbe iz Beograda, Novega sada itd. Delno razumljivo, saj gre za bivše »vojno odmaralište«. Povsod smo se počutili dobro, nobenih težav s komunikacijo, vsi prijazni. Verjetno se bomo vrnili, a ne še letos.

Nauk: Ekologija vedno znova preseneča

  • Share/Bookmark