Zadnjič ko sem spet šel na bližnji hrib, sem si privoščil 96-minutni užitek. V lepem, sončnem in toplem vremenu sem prisopihal na vrh, si v koči naročil pivo, se usedel na klop, ki jo je ogrevalo zimsko sonce in iz žepa potegnil ravno prav vlažno, mehko, dišečo: NJO.
Ime ji je bilo Monte Christo št. 4. Za cigaro bi bilo primernejše žensko ime, vendar mi Monte Christo bolj ustreza kot Cohiba. Številka 4 pa mi je še posebej draga, čeprav se tudi trojke ne bi branil, kljub njeni (ali pa prav zaradi njene) rejenosti. Nisem John Wayne ali pa nek multipraktični in medijsko znani slovenski playboy, ki sem ga videl v znanem ljubljanskem lokalu, kako je mačistično odgriznil tisti konec cigare. S tem cigaro le poškoduješ, če že ne uničiš, je pa res, da narediš vtis na trapaste tepke. Ker nisem imel namena delati vtisa na pohodnice in ker sem si še manj želel, da cigaro uničim, sem z rezilom previdno zarezal vanjo »V profil«. Nekoliko sem jo še omehčal v roki in se lotil »ogrevanja«. V vojski nisem bil deležen urjenja iz preživetja v naravi, zato nisem niti razmišljal, da bi v okolici poiskal cedrin les, ki je najbolj primeren za ogrevanje in prižiganje cigare. Iz žepa sem tako potegnil običajne vžigalice in jih začel prižigati. Pazil sem, da je tisti fosfor (ali iz česar koli je že kapica) zgorel, ter počasi ogreval cigaro okoli mesta, kjer se jo čisto zares prižge. Končno je napočil tudi ta slovesni trenutek: prižigal sem jo, vlekel dim v usta in jo sočasno vrtel med prsti, da je enakomerno zažarela.
Čisti užitek!
Naredil sem kratek požirek piva. V nasprotju s priporočili mi ob cigari bolj prija pivo kot pa konjak, verjetno zato ker ga lahko spijem več in ker čutim kako moja ustna sluznica hrepeni po hlajenju, ki ji ga konjak ne more nuditi v tolikšni meri. Vlekel sem dim v usta in opazoval kako se je daljšal sivi valj na koncu cigare. Jasno da nisem otresel pepela kot se otrese cigaretni pepel. Takega ponižanja si cigara res ne zasluži. Nežno sem pepelni rob podrsal ob pepelnik, tako da je na koncu na cigari ostala stožcasta konica. Cigara je imela ravno pravi vlek, ravno pravšnja vlažnost pa je zagotavljala pravilno in enakomerno žarenje tobaka. Pivo sem pil s kratkimi požirki in užival v mešanici okusov hmelja in tobaka. Cigara se je manjšala, pivo v steklenici je izginjalo, počutil sem se odlično. Kljub temu, da nisem inhaliral, sem zaznal prijetna znamenja rahle omotičnosti.
Nirvana!
Bližal se je Njen neizbežni konec. Cigare ne smeš nikoli, ampak res nikoli ugasniti na enak način kot cigaretnega ogorka!
»Let her die in dignity!«
Položil sem jo v pepelnik in jo pustil dostojanstveno umreti. Gledal sem jo še minuto ali dve in opazoval kako je pojemal njen rdeči žar. Dim je izginil, v ustih pa mi je še nekaj časa ostal prijeten okus tobaka. Mirno sem se odpravil v dolino.
Nauk: Če hočeš res uživati, mora biti vlažna!
Na podoben način a glede na opisano manj uživaško in profesionalno se jaz občasno lotim kajenja cigarete – tiste lastnoročno zvite iz še rahlo vlažnega
hehe, grampi, pa ti si pravi uživač!
@heros: Saj tudi sam veš kako prija prava cigara, mar ne?
Od kje pa Monte Christo? Spomnim se filma Grof M.C.-dober je bil, igralec pa lep.
Pa ti, gotovo si bil moker,hehe
@marelca: Tale Monte Christo je s Kube, tisti “tvoj” pa je bil z Ifa pri Marseilleu. Če misliš starejšo verzijo filma, je igral Richard Chamberlain, ki mi nikoli ni bi preveč všeč, vendar moški pa res ne bomo ocenjevali lepote moških! Zato raje ocenjujem lepoto in kakovost žensk, in lahko ti rečem, da je Štirica res prijetna in dobra, mora pa biti vlažna. Moker sem pa bil, ja, malo. Od potu, ker sem moral zlesti na hrib.
vlažna, ja… sploh ne vem več, kako je to.
James Caviezel je tisti pravi, Chamberlain je preveč stara šola.Mogoče se mi je zameril v tisti o trnovkah?
@marelca: meni tudi, ampak mama ga je pa rada gledala, to pa! Je bil lep fajmošter!
@chef: a se ne spomniš kako je to? Saj tista zadnjič je bila ravno prava, a ne?
[...] Nalašč nisem specifiziral, da gre za letošnjo Emo, saj gre vsako leto za enako neizvirno zviranje in fušanje, pospremljeno z wannabe glamuroznostjo, ki pri nas ne more izpasti drugače kot tragikomično. Nikdar nisem razumel želje po glamuroznosti, ki jo je nemogoče ustvariti na silo, kot to poizkušajo naši umetniki, kot imenujejo sami sebe. Glamuroznost pride z določeno stopnjo karizme, ne pa samo s svetlečimi oblekami, rdečimi preprogami, bedastim besedičenjem in špilanjem nedostopnosti. Vedno se najde kakšen bivši sošolec, ki ve, da zvezdnik do tretjega razreda ni znal brati, ali pa sosed, ki bo vedel, da se tipo grdo obnaša do svoje mame. Nekdo tretji pa je videl najbolj znanega slovenskega plejboja, ki ne zna ravnat s cigaro. [...]
[...] Nalašč nisem specifiziral, da gre za letošnjo Emo, saj gre vsako leto za enako neizvirno zviranje in fušanje, pospremljeno z wannabe glamuroznostjo, ki pri nas ne more izpasti drugače kot tragikomično. Nikdar nisem razumel želje po glamuroznosti, ki jo je nemogoče ustvariti na silo, kot to poizkušajo naši umetniki, kot imenujejo sami sebe. Glamuroznost pride z določeno stopnjo karizme, ne pa samo s svetlečimi oblekami, rdečimi preprogami, bedastim besedičenjem in špilanjem nedostopnosti. Vedno se najde kakšen bivši sošolec, ki ve, da zvezdnik do tretjega razreda ni znal brati, ali pa sosed, ki bo vedel, da se tipo grdo obnaša do svoje mame. Nekdo tretji pa je videl najbolj znanega slovenskega plejboja, ki ne zna ravnat s cigaro. [...]