Arhiv za Januar, 2007

Pravi užitek

Sreda, Januar 31st, 2007

Zadnjič ko sem spet šel na bližnji hrib, sem si privoščil 96-minutni užitek. V lepem, sončnem in toplem vremenu sem prisopihal na vrh, si v koči naročil pivo, se usedel na klop, ki jo je ogrevalo zimsko sonce in iz žepa potegnil ravno prav vlažno, mehko, dišečo:  NJO. 

Ime ji je bilo Monte Christo št. 4. Za cigaro bi bilo primernejše žensko ime, vendar mi Monte Christo bolj ustreza kot Cohiba. Številka 4 pa mi je še posebej draga, čeprav se tudi trojke ne bi branil, kljub njeni (ali pa prav zaradi njene) rejenosti. Nisem John Wayne ali pa nek multipraktični in medijsko znani slovenski playboy, ki sem ga videl v znanem ljubljanskem lokalu, kako je mačistično odgriznil tisti konec cigare. S tem cigaro le poškoduješ, če že ne uničiš, je pa res, da narediš vtis na trapaste tepke. Ker nisem imel namena delati vtisa na pohodnice in ker sem si še manj želel, da cigaro uničim, sem z rezilom previdno zarezal vanjo »V profil«. Nekoliko sem jo še omehčal v roki in se lotil »ogrevanja«. V vojski nisem bil deležen urjenja iz preživetja v naravi, zato nisem niti razmišljal, da bi v okolici poiskal cedrin les, ki je najbolj primeren za ogrevanje in prižiganje cigare. Iz žepa sem tako potegnil običajne vžigalice in jih začel prižigati. Pazil sem, da je tisti fosfor (ali iz česar koli je že kapica) zgorel, ter počasi ogreval cigaro okoli mesta, kjer se jo čisto zares prižge. Končno je napočil tudi ta slovesni trenutek: prižigal sem jo, vlekel dim v usta in jo sočasno vrtel med prsti, da je enakomerno zažarela. 

Čisti užitek! 

Naredil sem kratek požirek piva. V nasprotju s priporočili mi ob cigari bolj prija pivo kot pa konjak, verjetno zato ker ga lahko spijem več in ker čutim kako moja ustna sluznica hrepeni po hlajenju, ki ji ga konjak ne more nuditi v tolikšni meri. Vlekel sem dim v usta in opazoval kako se je daljšal sivi valj na koncu cigare. Jasno da nisem otresel pepela kot se otrese cigaretni pepel. Takega ponižanja si cigara res ne zasluži. Nežno sem pepelni rob podrsal ob pepelnik, tako da je na koncu na cigari ostala stožcasta konica. Cigara je imela ravno pravi vlek, ravno pravšnja  vlažnost pa je zagotavljala pravilno in enakomerno žarenje tobaka. Pivo sem pil s kratkimi požirki in užival v mešanici okusov hmelja in tobaka. Cigara se je manjšala, pivo v steklenici je izginjalo, počutil sem se odlično. Kljub temu, da nisem inhaliral, sem zaznal prijetna znamenja rahle omotičnosti. 

Nirvana! 

Bližal se je Njen neizbežni konec. Cigare ne smeš nikoli, ampak res nikoli ugasniti na enak način kot cigaretnega ogorka! 

»Let her die in dignity!«  

Položil sem jo v pepelnik in jo pustil dostojanstveno umreti. Gledal sem jo še minuto ali dve in opazoval kako je pojemal njen rdeči žar. Dim je izginil, v ustih pa mi je še nekaj časa ostal prijeten okus tobaka. Mirno sem se odpravil v dolino. 

Nauk: Če hočeš res uživati, mora biti vlažna!

  • Share/Bookmark

Kajenje, še petindvajsetič!

Ponedeljek, Januar 29th, 2007

Namen tega pisanja ni kritiziranje zakona, ki ga pripravlja minister. Namen tudi ni kritiziranje ministra, dasiravno bi si drznil rahlo podvomiti v njegove in njegovih sodelavcev pravniško podkovanost v primerih operacijskih miz in helikopterskih prevozov. Nikakor pa ne dvomim v njegove zdravniške sposobnosti in tudi ne v njegovo skrb za zdravje, saj sem ga že parkrat srečal na kolesu. Prešvicanega. 

Ob rob anti-proti zakonu, ki bo prav gotovo sprejet v taki ali drugačni različici, bi zgolj dodal dve svoji izkušnji. Nekateri pravijo, da je kajenje dokazano škodljivo, nekateri s hripavim glasom zagotavljajo, da nikakor ne. Lansko leto sem imel priložnost spremljati posledice kajenja iz neposredne bližine. Po operaciji sem se znašel v sobi za intenzivno nego, kjer je ob meni ležala bolnica, ki so jo operirali zaradi iste težave kot je pestila tudi mene. Gospa je bila operirana tik pred menoj, vendar je bila še ves dan pod kisikom, vseskozi je spala, budili so jo vsakih par minut, vedno znova je ponovno padala v spanec. V krvi je imela (za moje laične pojme) šokantno malo kisika. Ne bom rekel, da sem po operaciji takoj odtekel maraton, vendar pa sem bil po parih minutah rešen kisikastega nagobčnika. Hja, gospa je pač kadilka in kapaciteta pljuč ni zmogla dovolj hitro pumpati kisika v kri, sem »strokovno« sklenil svoje razmišljanje. Naslednji dan, ko se je gospa že kar dobro opomogla, tako da ni prespala vseh 24 ur dneva, temveč le še kakih 15, je dobila obisk njene kolegice iz sosednje sobe, ki je čakala na operacijo, v primerjavi s katero je bila moja mačji kašelj. Gospe sta se pogovarjali in šalili o tem, kako sta še dan pred operacijami na skrivaj kadili. In potem je gospa, ki so jo operirali naslednji dan, izjavila, da ne razume, zakaj neki ji anesteziologinja odsvetuje kajenje: »Zjutraj se lepo izkašljam, pa je!«  Bilo je prepozno, da bi ji začel razlagati še moj vidik škodljivosti kajenja in resnično si nisem želel gledati in poslušati, kako bo gospa, ki ji bodo prerezali pol trebuha, izkašljevala. Morda bi kdo od frajerjev, ki govorijo, da kajenje pač ni nič takega, pomislil tudi na to. Hja, ko zbolimo, je konec črnega humorja, je nekdo izjavil v neki oddaji na Tv…Prav ima! 

V redu, bodo rekli, kadilci, to je naš problem, kaj to tebe briga. In prav bodo imeli. 

Moj problem pa je, ko se vrnem iz (za moje pojme) popolnoma nezakajenega lokala in mislim, da sploh ne smrdim. In ko se priguncam domov, ženka sploh ne reče: pijandura, poglej se kakšen si, temveč zgolj: Fuj kako smrdiš po dimu! In si (seveda) mislim, da babnica pretirava. Naslednje jutro se izkaže, da je (hudič babji) imela prav: jakna smrdi za kozlat! Kadilci bodo rekli, da pretiravam, jaz pa bom rekel, da jih razumem, saj njim cigaretni dim sploh ne smrdi več. Zanima pa me ali kadilci sploh še zavohajo vijolice, saj morajo definitivno imeti pokvarjen voh. No, morda se (spet) motim, to niti ni pomembno. Želel bi le, da bi lahko šel kam na drink in da ne bi prismrdel domov. Sem prezahteven? 

Nauk: S cigareto v ustih živet’ je kot z gas masko vijolce vohat.

  • Share/Bookmark

V temnem zelenem peklu Zaplaninskega hribovja

Sreda, Januar 24th, 2007

Vsako leto po novem letu začnem hujšati na svoj, prav samosvoj način. Od tekočin uživam samo vodo in v njej raztopljeno kavo, od hrane pa ali samo meso ali samo krompir ali riž. In več sadja in zelenjave kot ponavadi. Je to dovolj, da v obdobju od 3.1. do 1.3. shujšam običajnih 8-10 kil? Ni. 

Treba je tudi migati. 

Miganje pa zame pomeni relativno hitro hojo na hrib, ki se imenuje Planina in se dviga nad Vrhniko. V zaledju Planine je zadnje čase vse bolj znamenita Zaplana. Tak sprehod si privoščim najmanj trikrat tedensko in med hojo v slabi uri premagam 400 metrov višinske razlike ter se dodobra preznojim. V čast otvoritve nove sezone hujšanja sem na letošnji krstni sprehod povabil tudi svojo boljšo polovico, mojo drago ženkico. Obula in oblekla sva se podvigu primerno, v avto vrgla pohodne palice ter naglavni svetilki in se v prvem mraku odpravila do vznožja. 

Prva nerodnost se je pripetila, ko sem iz avta vzel svoje palice in ugotovil, da je ena (kot običajno) napol zložena, druga pa popolnoma raztegnjena, vendar enake dolžine – približno 1 meter. Seveda sem ugotovil, da sem namesto ene pohodniške palice vzel eno smučarsko palico najine hčere. Neumnost pač, ki sem jo strpno prenesel, saj sem bil zato sam kriv. Ženkica ni komentirala, vendar je njen pogled v mraku razkrival kaj si misli. Besede so bile nepotrebne. Seveda, si je mislila, da je dobro, da tega ni zagrešila ona, ker bi bila za to deležna predavanja o odgovornosti, raztresenosti, zbranosti, kratkovidnosti in podobnih človeških lastnostih. Otroško palico sem vrgel nazaj v avto in se odpravil v hrib s samo eno pohodniško. Na sredini poti se je ženkica odločila,da si bo nadela čelno svetilko, ker je bila že kar gosta tema. Jaz si svoje nisem, saj sem vendar služil vojsko na meji med neko samoupravno socialistično in drugo totalitarno državo, kjer je vsako opletanje z lučjo lahko usodno za opletujočega. Tako so nas vsaj učili, ne vem, morda pa so hoteli zgolj varčevati z baterijami. Vajen hoje v temi sem sledil svoji ženkici v hrib. Ko sva prispela na vrh, sva opazila skupino mladcev, ki se je z avtom pripeljala prav do razglednega stolpa in tam poslušala avtoradio. Ne vem, ali so si zaželeli le miru, samote, morda romantike ob pogledu na migetajoče luči iz doline, ali pa morda le v miru pokaditi kar-koli-že. 

Z ženkico kakšnih posebnih namenov nisva imela, pogledala sva v dolino, videla, da je Ljubljana v čudni megli, in se hotela vrniti. Takrat je ženkici razpadla (cenena) naglavna svetilka, tako da so se vse baterije razsule po tleh. Dve sva takoj našla, tretjo šele potem, ko sem prižgal svojo svetilko in brskal po tleh. Mladci so ponudili, da prižgejo luči od avta, da bi bolje videla, a sva se le zahvalila za ljubeznivost in še nekaj minut neuspešno brskala po tleh za četrto baterijo. Kot pravi kavalir sem predlagal, da naj si ženkica nadene mojo lučko, jaz pa da bom že kako. In sva se začela spuščati. Kljub mojemu sovjemu, ali bolje: čukastemu vidu, sem imel kar nekaj težav pri spustu po kamnih, listju in podobnih ovirah. Vmes sem tudi prav nerodno udaril v skalo. Na koncu se je vse srečno končalo, živa sva prišla domov. 

Doma mi je bilo žal, da nisva preverila koliko baterij gre v svetilko. Tri namreč. 

Nauk: Stvari niso vedno take kot izgledajo!

  • Share/Bookmark

Kaj nardit!

Ponedeljek, Januar 22nd, 2007

… je naslov priljubljene stare pesmice z nekega rdečega albuma neke razpadle skupine. Mislim, da je imel naslov na koncu vprašaj. Moj naslov ima klicaj in nadaljevanje nima zveze s pesmico.  

Povod za tole pisanje je nedavna nesreča profesionalnega kolesarja Uroša Murna in njegovih kolegov. 

Kmalu po nesreči, v kateri je v skupino kolesarjev zapeljal voznik osebnega avtomobila, ki je prehiteval vozilo pred sabo, so se na nekaterih forumih razvnele debate o tem kdo je kriv in kako agresivno vozijo eni in drugi: avtomobilisti in kolesarji. Kot kolesar presojam (vsaj malo) subjektivno in mi je kristalno jasno, da je bil kriv avtomobilist. S tem, kdo je kriv, smo torej opravili. Tako je in pika. 

V debatah je bilo zaslediti veliko sovražnega govora o tem, da ne bo miru dokler ne bodo kolesarji enkrat obstopili voznika, ki jih je zrinil s ceste, in ga nabunkali. Seveda beremo tudi zgodbe o tem, kako kolesarji vozijo po sredini ceste in kako jih je kakšen osebek konkretno zdiscipliniral na jako inteligenten način – namreč, da je sunkovito zavrl takoj ko jih je prehitel. Skratka, dva bregova, morje mnenj, tudi kup predlogov, od dobrih, duhovitih do obžalovanja vrednih. 

Med drugim so padali predlogi tudi o tem, da je potrebno spremeniti Zakon o varnosti v cestnem prometu v točkah, kjer govori o vožnji s kolesom. Tudi sam sem za to, da se v primeru večjih skupin kolesarjem dovoli vožnja po dva in dva vštric. O tem, da je to varnejše je na Blogosu pisal tudi že Chef (ne znam linkat), zato tega tu ne bi ponavljal. Kolesarji so poleg pešcev najbolj ogroženi udeleženci v cestnem prometu in to je potrebno spremeniti! Ja, zakon ni dober, treba ga bo spremeniti, posodobiti! 

Na tem mestu končam zgodbo o kolesarjenju, h kateri se bom na koncu še vrnil. 

Predlog novele zakona o prepovedi kajenja na javnih mestih (ali-kako-se-že-reče-temu-predpisu) je dvignil veliko prahu med ogroženo populacijo – kadilci. Vrstijo se bolj ali manj argumentirane debate o omejevanju svobode, o vtikanju v zasebnost, o orwellizaciji družbe… Ja, predlog zakona je slab, pravijo. Treba bi ga bilo spremeniti!  

Povprečni Slovenci smo res postali politično osveščeni! Spoznamo se na zakonodajo, na (mestne) proračune, na take in drugačne vplive na zdravje, skratka, vemo vse. Znamo vse, o vsem pišemo, pritožujemo se, prepiramo, argumentiramo svoja stališča ali pa drugače misleče vsaj pošiljamo v psihiatrične ustanove, ko zmanjka pametnih argumentacij. 

Jasno je, da bo anketa na kolesarskem forumu dala pozitivne rezultate v korist spremembi zakona v prid vožnji vštric. Prav tako je jasno, da bo na kakšnem avtomobilističnem forumu izglasovana prepoved vožnje s kolesi zunaj kolesarskih stez. Tudi na kadilskem forumu (če ta obstaja) bo izglasovana neomejena pravica kadilcev do kajenja. 

Hja, manjka nam samo še korak naprej. Majhen, a vseeno odločilen korak: treba se bo iz aktivnih nergačev (upam, da ta beseda ni zaščitena kot blagovna znamka) preleviti v buldožerje in začeti riti proti svojemu cilju. Seveda z legalnimi sredstvi, ki jih zakonodaja predvideva in dopušča. Treba bo ukrepati, vendar ne na način hujskanja in otročjega šimfanja.  

Preštudirati zakonodajo, pripraviti argumentiran predlog spremembe, prav gotovo primerno lobirati, zbirati podpise… Uf, veliko dela! Priznam kar ste že zdavnaj ugotovili: tudi meni bolj paše nerganje iz naslonjača in soljenje pameti drugim. 

Mogoče se pa le kaj premakne. In če bo nekdo začel konkretno riniti v smer rešitve in spremembe zakona, bom poskušal pomagati (če ne drugega s podpisom). Za boljšo varnost vseh udeležencev v prometu, kadilcem pa želim srečo.

  • Share/Bookmark

»Have you emptied your pockets, Sir?«

Petek, Januar 19th, 2007

Internetni kolesarski znanec je želel, da bi napisal zgodbico o letališču in varnostnih ukrepih. Očitno mu je na uho prišel del zgodbe o moji izkušnji, o kateri sem obsežno (a brez olepševanja) pripovedoval prijateljem v dolgem, a ne dolgočasnem jesenskem večeru, ki se je končalo v sivo jutro.

 

Zgodba se začne na frankfurtskem letališču, kamor sem priletel z nočnim letom z druge celine. Evropa! Mama! Lepo je biti doma! Še posebej lepo se je vrniti v kraje, kjer ni potrebno zaužiti dezinfekcijsko-antidepresivnega sredstva, ki mi ga je vsako jutro in večer velikodušno ponudil moj prijatelj Mr. Daniels. Toda človek se pač na vse privadi. Tudi na še tako neokusno homeopatsko zdravilno sredstvo.

 

Vesel, da sem tako rekoč že doma, zapravljam čas po letališču in čakam let za Ljubljano. Z malce privoščljivosti  opazujem dolge vrste potnikov, ki čakajo na varnostni pregled za potovanja v Najbolj demokratično državo na svetu. Ha, za Slovenijo pač ni tako hude kontrole. Si mislim.

 Končno napoči čas za premik proti izhodnim vratom za polet proti Ljubljani. Šokira me nenormalno dolga vrsta potnikov. Tudi tu! Ocenjujem hitrost pomikanja in računam ali bom ujel letalo ali ne. Precej živčnosti, loteva se me rahla panika. Končno pridem na vrsto pri tekočem traku. Pred menoj italijanski turist menca, da je groza. Naposled le sleče suknjič in ga skupaj z vrečkami odloži na tekoči trak. Varnostnik ga vljudno, a odločno povpraša:

»Have you emptied your pockets, Sir?«

Italijan ga debelo pogleda, varnostnik ponovi vprašanje. Nekoliko močneje poudari tisti »Sir« na koncu. Turist razume, da je šlo za vprašanje. Pokima in se obrne proti vedno piskajočim Zvezdnim vratom. Vidim, da ima v zadnjem hlačnem žepu napihnjeno denarnico. Seveda to opazi tudi varnostnik.

»Sir, your pockets, Sir!«

Mislim, da prav uživa, ko ubogega turista maltretira v jeziku, ki ga le-ta ne razume. Končno izprazni tudi hlačne žepe.

Pridem na vrsto.

»Sir, have you emptied your pockets?«

»Yes.«

»Nothing in your pockets?«

»Nothing!«

»Good, go on!«

Stopim skozi Zvezdna vrata. Seveda piskajo. Varnostnik na varni strani vrat se navihano nasmehne. Tipičen nemški recimo-da-30-letnik, ki podnevi dela, ponoči pa žura do onemoglosti. Tako sem ga ocenil. Na to me je med drugim napeljala tudi njegova stožčasta frizura in nekoliko zaspane, a žive oči.

»Sir, have you emptied your pockets?«

»Yes, I have.«

»There is something in your pockets!«

Ocenim, da si me hoče popolnoma neškodoželjno malo privoščiti. Govori precej glasno,  prav tako jaz.. Ljudje naju gledajo.

»No, my pockets are empty!«

Tip počepne. Njegov nos je v višini mojega recimo-da-pasu ali za malenkost nižje. Neposredno na razporek  z dotikom postavi detektorski loparček. Močno zapiska. Kaj pa bo drugega, tam se namreč skriva cela mala četica kovinskih gumbov!

»Aha!«, reče zmagoslavno in me pogleda od spodaj navzgor. Ljudje gledajo in se muzajo. Zardevam kot sam hudič.

»And what is this, Sir?« Njegove oči tako nagajivo žarijo, da vem, da se zanesljivo hoče le norčevati in da so »security reasons« drugotnega pomena.

»It’s my piercing, Sir!« izstrelim ter tisti »Sir« poudarim na enak način kot ga je njegov kolega namenil Italijanu maloprej. Tip se zasmeji, stisne pest, dvigne palec in me z »Nice. Good luck!«, spusti naprej. Opazovalci se smejijo, sam pa gledam v tla in mi je še vedno nerodno pa tudi rdečica še ostaja na mojem obrazu.

Ampak se pri tem zabavam.

  • Share/Bookmark

Slabosamohranilec

Četrtek, Januar 18th, 2007

Slabosamohranilec sem.

Grozna skovanka, ki mi jo Wordov popravljalec teksta z velikim užitkom podčrta. Ne najdem pravilne besede, ki bi tako surovo natančno opisala moje stanje in prehranjevanje.  

Slabosamohranilec.

Izraz samohranilec je znan, zato ga ne bom redefiniral, pač pa le pojasnil zakaj ga omenjam v zvezo z mojo persono. Običajno izraz srečamo v ženski obliki, pri meni pa je, kakopak, v moški. Moja ljuba ženka se je namreč za nekaj mesecev odselila. Ne, nisva se skregala. Dela v tujem podjetju in zdaj je šla delat na nek projekt v podružnico tega podjetja v tujino. Za štiri mesece. Odločitev je bila skupna, podpiral sem jo in jo še podpiram pri tej njeni odločitvi. Da stvar ne bo preveč stresna, bo prihajala občasno domov, pa tudi s hčerkama jo bomo obiskali med počitnicami. Razložil sem torej zadnji del odlične nove skovanke.

Prvi del, Slabo- : Od poletja naprej so se mi nabrale nenormalno velike zaloge maščevja. Gre za naraven proces, saj se telo pripravlja na zimsko spanje. Težava je le v tem, da zime ne prespim, temveè ležim pred televizorjem ali pa sedim pred računalnikom ter uživam razmeroma prevelike količine ekološko pridelane in genetsko nespremenjene hrane v obliki čokolad, raznih variacij konzervirane tunine, salame, kruha in podobnih zadev. Temu je zdaj konec. Nič več obilja hrane. Več miganja. Cilj je, da opustim status docenta in torej shujšam za 10 kilogramov.

Uspelo mi bo. Zanesljivo.

Razložil sem tudi prvi del besede. A se temu reče obrazilo ali sem kiksnil pa ne vem. Nisem ravno velik poznavalec pravopisa.

PS: zdaj šele čutim kako zelo jo pogrešam. Koga ali kaj? Ja, koga neki!

  • Share/Bookmark

40 +

Ponedeljek, Januar 15th, 2007

Zagrabilo je tudi mene. Ne vem koliko časa bo trajalo. Ne vem, če bo zanimivo tudi za druge. Ne vem, če se ne bom naveličal. Bomo videli kako bo s tem. Z bloganjem, kakor se temu reče v lepi slovenščini. V glavi nimam koncepta o čem bom pisal. Ne bom reševal sveta, ne bom si pripravljal terena za vstop v politiko, ne bom… Kaj bom še ne vem. Pisal bom kar mi bo padlo na pamet, večini se ne bo zdelo zanimivo, nekaterim pa mogoče vendarle. Med packanjem in pametovanjem po drugih blogih sem pri nekaterih naletel na pozitivne odzive, zato sem se odločil, da bom nekatere svoje traktate ponovil v svojem blogu, in ko jh bo zmanjkalo (to bo tako ali tako po enem ali dveh), bom spesnil še kaj novega.

Najprej nekaj besed o sebi: sem oče dveh otrok, mož ene žene in še nisem lastnik psa. To, slednje, se bo v kratkem spremenilo, upam pa, da tudi ne prvo in še zlasti ne drugo. Štirideset+ letnik, z vsemi odlikami, ki pritičejo pojmovanju takega osebka.

Pri 35 letih sem se odločil, da si bom pri 45ih kupil Harleya Davidsona. Ja, kriza srednjih let, kaj pa drugega! In sem imel 36. rojstni dan, pa 37. pa 38. pa 39. in želja je bila vse močnejša, namensko sem že varčeval, saj gre za krepek finančni zalogaj. Pri 39ih sem rekel, da ne vem če bom zdržal do 45ega in da si ga bom kupil prej. Jasno, v poštev pride samo HD, noben drug chopasti surogat!

Nekako takrat, mogoče je bilo kakšno leto prej, je moja draga žena predlagala, da bi si nabavila kolesi in bi tako s hčerkama šli kdaj na kak izlet. Pa sva šla v trgovino in sva kupovala. Pojma nisva imelo o kolesih, prodajalec (z odrsanimi komolci, kar tudi nekaj pove MTBjevcem, mar ne?) je to seveda ugotovil v sekundi. In je vprašal, če bova vozila bolj po asfaltu ali bolj po makadamu in sva rekla, da itak samo po asfaltu. Predlagal je nakup treking koles, saj specialk pač za 100 KSIT ne dobiš (toliko sva se namreč namenila “investirati”). In, seveda, delala bova pa po ene 200 km na leto. Pa sva kupila dve (dvo)kolesi z udobnim sedežem in jako velikim zobnikom na zadnjem kolesu – oboje zelo pomembno: prvo zaradi mojih slabih izkušenj, ko sem nazadnje (pred kakimi 20 leti) sedel na Rogovem Seniorju in drugo zato, ker stanujemo na klancu.

Pa se je začelo najino kolesarjenje. Najprej po malem, včasih skupaj, dostikrat sem šel kam tudi sam. Včasih na kakšen hrib, včasih po ravnini. Včasih sem se izgubil v kakšni hosti in se potem našel, včasih me je bilo potrebno “reševati” vsega zmatranega npr. v Podnanosu. Hvala, ženka!

Skupaj nama je uspelo priti na Vršič, pa na Mangrt pa še kam. Ženki sem v opoldanski vročini prepeval (sem brez posluha) šlagerje, ko sva se dvigala iz Limskega kanala. Pred množico očividcev sem se pozitivno zložil v neposredni bližini predsednikove hiške na Zaplani. Skratka, vzljubila sva kolesarjenje, jasno da ne take vrste kot Chef, pač pa “panoramsko”. No, jaz sem ga vzljubil še nekoliko bolj, celo na kakšno driko sem šel, kljub fobiji, ki me je preganjala (in me še preganja), namreč, da bi organizatorji ravno mene čakali, da bi lahko končali dirko. Da ne govorim o novih prijateljih, ki sem jih spoznal na in ob kolesu. Skratka zabave je bilo in upam da je bo še!

In prišla je življenjska prelomnica: 40. rojstni dan. Nekateri pravijo, da se ljudem, še posebej moškim, pri 40ih zmeša. Prav imajo. Tudi meni se je. Malo. Začel sem sanjati o novem kolesu, saj treking pa res ni za nikamor, pa še v supergah se vozim z njim in ne v tistih lepih šolnčkih, ki se zapnejo na tisto čudno polovičko pedalčka. Ne, to pa res ne gre več. Gremo v nakup novega kolesa. Kaj pa bi kupil? Ja, specialko, jasno da! Saj imajo vsi specialke! Vsi, ki jih srečujem po cestah, prav vsi. No, sem in tja je tudi kakšen z gorskim kolesom, ampak takih je malo. Na cestah. In potem smo nekega dne sedeli v eni gostilnici in ob čaju (ali je bilo pivo?) modrovali kaj naj si kupim. Modrovali pa smo trije. Poleg mene, tu pisočega, še dva modela, približno pol mlajša in pol lažja. In sta me kar na lepem prepričala – mislim, da je bilo po polovici prvega čaja (ali piva?), da naj si kupim raje gorsko kolo. V par sekundah sem namreč našel kup razlogov ZA gorsko kolo in PROTI specialki. Eden je seveda ta,da stanujem na hribu, drugi, da je v okolici kup stez, ki jih še ne poznam in ki bi jih vsekakor želel prevoziti. Pridem domov iz službe, skočim na kolo in se zpodim v gozd, jasno z MTB! Eden, morda nekoliko preveč črno humorističen je bil tudi ta: Raje v drevo kot pod kamion.

In zdaj ga imam. Že par tednov. Gorca. Trenutno sameva v garaži. Je pač tako, da ga vidim samo, ko je tema in med vikendom. Z njim sem med prvo (testno) vožnjo naredil le dober kilometer. Seveda sem skupaj z njim kupil tudi tiste lepe čevelce, ki se jih nekako zatakne na tista pol-pedala. Na testno vožnjo sem šel raje brez njih. Sem bil sam doma in ne vem kdo bi me peljal na urgenco z zlomljeno ključnico, če bi padel.

Do zdaj sem z njim naredil tri vožnje, jasno da v hrib. Nekaj po asfaltu, nekaj po makadamu, po blatu v različnih agregatnih stanjih, gozdnih poteh in stranpoteh. Milina! Padel zaenkrat še nisem, navkljub na pedala prikovanim nogam. Tudi to še pride na vrsto. Prej ko slej, tega krutega dejstva se zavedam. Kolo se odlično obnaša, imam sicer občutek, da ga mojih 90 kil nekoliko preveč muči, ampak te kile mučijo tudi mene. Ukrepati bo treba. Shujšati. Bom že.

Spet sem se preveč razpisal, tak sem pač. Na kolesu sem manj zgovoren! Tiste redke, ki ste zmogli tole mojo zgodbo do konca prebrati, morda zanima kdaj si bom kupil Harleya Davidsona. NIKOLI! Neverjetno, toda ob 40em rojstnem dnevu me je popolnoma, ampak res popolnoma minila želja za tisto pošastjo.

Dokaz, da se pri 40ih ne zmeša prav vsem. Ali pa vsaj ne povsem!

  • Share/Bookmark