Grampy

Pravzaprav vas nisem nikoli tikal. Vi mene ste. Kljub naslovu bom preklopil na vikanje. Nisem vreden, da bi vas tikal. Tikanje med člani Zveze komunistov je bilo včasih skorajda obvezno. Nikoli nisem bil v ZK, zato vas tudi iz tega razloga ne morem tikati. Današnji zapis bo eno samo opravičevanje. 

Tovariš Janez, prosim, oprostite mi, ker predmeta Splošni ljudski odpor in družbena samozaščita nisem jemal tako resno, kot ste ga jemali vi. Tudi vaši predhodniki so bili do tega predmeta precej bolj mačehovski od vas. Mislim, da so ga, ignoranti, razumeli kot nekaj, česar ne bi bilo treba. Vi ste bili drugačni. Ko ste stopili v razred, smo takoj vedeli, da z vami ne bo šale. Govorice, ki so se pred vašim prihodom razširile po Gimnaziji Ivana Cankarja, popularno imenovani Šubička, so se izkazale za resnične. Predmet bo poučeval študent (ali pa morda absolvent) obramboslovja, vede, ki so jo poučevali na takratni FSPN. Študent, ki je postal tovariš profesor, je bil pravi Graditelj samoupravnega socilaističnega sistema. Za razliko od profesorja, ki je v pomanjkanju Pravega kadra pred vami poučeval Predmet, in pri katerem je bilo za oceno prav dobro dovolj, da si si mavzerico uspel nekako obesiti na ramo, je z vami zavel nov veter. Morali smo se začeti učiti o bojnih strupih, sarinu, iperitu, mehurjevcih. Seveda je bilo to znanje v tistih časih, ko nas je zaradi pokončne drže sovražil Vzhod in ignoriral Zahod, več kot nujno potrebno. Mulcem, ki smo preživljali tako imenovano »antiproti« obdobje svojega odraščanja, je bilo to seveda »brez veze«. Vsaj tako brez pomena kot poslušanje vaših razlag o krizi kapitalizma kot sistema, o naraščanju nezadovoljstva med delavci, ki jih v kapitalizmu izkoriščajo. Ja, tistemu kapitalističnemu izžemanju brezpravnih proletarcev ste dejali »Izkoriščanje človeka po človeku«. Vem, da ta krilatica ni dozorela v vaši glavi, šlo je za  definicijo bržkone katerega od velikih umov socialistične ideologije. Mulci smo se muzali in si med seboj pripovedovali vice o tem, da velja v kapitalizmu »izkoriščanje človeka po človeku«, v socilaizmu pa ravno obratno. Kljub temu, da ste poskušali vzdrževati red in disciplino, vam ni uspelo, da bi se ugled Predmeta v naših očeh dvignil vsaj do ravni Likovne umetnosti, kaj šele do Filozofije ali Matematike. Oprostite nam, prosim. Kljub temu, da nimam pooblastil mojih bivših sošolcev, vas prosim, da nam oprostite vsem. Res smo bili neolikani ko smo med poukom jedli, klepetali in se do Predmeta zaničevalno obnašali. Živeli smo v strahotni zmoti! 

Gospod Janez, z vami sem se ponovno srečal v vaši odsotnosti. Vem, da se čudno sliši. Naj razložim: ko sem izvedel, da so vas zaprli, sem bil eden med tistimi trideset tisoči (po takratnem štetju), ki so na Kongresnem trgu prepevali »Janez kranjski, Janez«. Takrat je bilo v zraku čutiti spremembe, obetalo se je nekaj velikega. Ni mi bilo žal, da sem bil takrat eden od mnogih, ki so za vas demonstrirali. Zdaj šele vem, da nas je bilo le nekaj več kot deset tioč, morda še manj (po zdajšnjih načinih štetja), vendar to ne zmanjšuje pomena Ideje, zaradi katere smo bili tam. 

Kasnejši dogodki so pokazali, seveda gre za moje osebno dojemanje, ki je, hvalabogu daleč od objektivnega in, še enkrat hvalabogu, daleč od dejanskega razumevanja razvoja človeške osebnosti, pokazali so mi torej, da imam težave, ker sem bil na tistem zborovanju. Psihične težave. Morda bi se temu lahko reklo »Travma iz otroštva«. Namreč, čutim se krivega, da sem bil na tistih demonstracijah. Zdaj sem se odločil, da vam, oprostite, gospod Janez, ne bom šel nikoli več javno izražati podpore.Oprostite mi, gospod Janez, ker sem bil na pohodu proti NATU in ker sem bil na cesti v tistem snegu predlani (kako pravilno ste ocenili, da je bilo nesmiselno demonstrirati pozimi). Oprostite mi, ker berem tednik z nizko naklado, v katerem ste nekoč pisali tudi vi.  

Oprostite mi, prosim, za vse so krive travme iz preteklosti…

Poskusil se bom izogniti patetiki, vendar nisem prepričan, če mi bo uspelo.

Najprej o Drči: Drča je tista vzpetina nad Močilnikom, ki jo opazite, preden glavna cesta z Vrhnike zavije v dolg desni ovinek, ki pomeni začetek še daljšega Vrhniškega klanca. Na vzpetini je grobnica, v kateri so pokopani vrhniški partizani in civilne žrtve okupatorja. Stilsko gre seveda za tipični realsocialistični spomenik, ki predstavlja partizana na straži na podrtem Štampetovem mostu. Pod njim se peljete ko po avtocesti brzite proti morju.

In zdaj o MOJI Drči: v sedemdesetih letih smo na Drčo hodili kot osnovnošolci, pionirčki. Še celo deklamiral sem tam ob praznikih kot je današnji. V osemdesetih letih, v gimnazijskih in kasneje fakultetnih časih sem tja še vedno zahajal, nekoliko iz navade, manj pa iz spoštovanja do mrtvih. Priznam. Konec osemdesetih let sem preživljal obdobje, ki mu v svojem razvoju rečem »antiproti obdobje«. Koletarelna škoda tega obdobja je bila tudi moja abstinenca na Drči. Ta se je podaljšala kar do 21. stoletja. Zdaj sem se spet začel udeleževati slovesnosti na Drči. Ne vem, morda sem spet v »antiproti obdodbju«.

Vsekakor pa vem, da ne hodim več na Drčo zaradi navade in vem, da sem tam zaradi spoštovanja do padlih.

Do tistih, ki so si zaslužili spomin in spomenik, za razliko od drugih, ki so si zaslužili zgolj spomin (nekoliko sem parafraziral današnji županov govor, upam da mi ne zameri).

PS: V tekstu sem nameraval objaviti dve sliki, kar pa mi ni uspelo, saj so Blogos očitno (spet) nekaj prenovili in se (še) ne znajdem, zato zgolj linka na fotografiji:

http://www.moj-album.com/slike/1462605/leVab5wNF4iMudsQ.v.jpg

http://www.moj-album.com/slike/1462605/aG8XpJfwe8rPVaI8.v.jpg

Ne delam si teh utvar, vendar pa so naključja zanimiva in so me zmeraj po svoje intrigirala. Konec julija sem objavil blog z naslovom Cigarček (http://grampy.blog.siol.net/2007/07/27/cigarcek-plemeniti/) , v katerem sem izrazil zmerno razočaranje nad obnašanjem gospoda poslanca. Pravzaprav me sam protest zoper kadilski zakon niti ni tako zelo motil, zmotilo mi je kako ga ja izrazil. Gospod si je privoščil sebi lastni  performans s ceneno cigaro. Takrat sem mu svetoval, da naj si omisli cigaro, ki ga bo vredna. 

V mislih sem imel vsaj nekaj podobnega:

Na koncu julijska objave sem si drznil še predvideti,da bo gospod Jelinčič zmago v bitki za predsednika države kronal s prižiganjem kakovostne cigare. Žal mu je zmanjkalo le pičlih 5 odstotnih točk in pol, da bi se uvrstil v drugi krog. Kolikor se razumem na matematiko, gospodu ni uspelo zmagati, vendar pa me je gospod Jelinčič prepričal, da temu ni tako in da je v bistvu on zmagovalec. Temu sem rade volje verjel, še posebej, ko je Zmago zmago zmagoslavno zaznamoval s prižiganjem cigare. Tokrat je šlo za odličen kaliber, mislim, da je bila cigara izredno kvalitetna in je gospod ni kupil na bencinski črpalki. Kljub pazljivemu opazovanju posnetkov, ki so krožili po spletu, nisem uspel ugotoviti znamke, medtem ko s poreklom nisem imel težav in z veliko gotovostjo lahko zatrdim, da je kubansko. 

Po videzu sodeč je šlo za enega od primerkov s slike:

Gospod Jelinčič za užitke pri kajenju ni hotel prikrajšati svojih bližnjih, pač pa je cigaro nesebično ponudil svojim prijateljem. Cigara je zaokrožila med njimi, podajali so si jo iz ust v usta in najbolj sem si zapomnil vlek gospe poslanke Barbare Žgajner Tavš:

Foto: DZ RS

Žal si moram zaradi pomanjkanja avtentičnega slikovnega materiala pomagati s slikami, ki jih najdem na internetu, da bi vam prikazal kako lepo to izgleda:

Zagotavljam vam, da je puhanje gospe Žgajner Tavš bilo, če že ne bolj erotično, pa bistveno bolj pristno, slovensko, naše, domače, bolj nacionalno, patriotsko! Res, združba, ki si je podajala cigaro in iz nje puhala, me je spomnila, če že ne  na zlata Šestdeseta leta, pa vsaj na študentska, ko so takole krožile Marije Ane. Kar nostalgija me je zajela in postal sem celo nekoliko melanholičen. Bili so resnično pravi zmagovalci, še zmagovitejši pa Zmago med njimi. 

Edino tega ne vem ali je konec cigare odrezal ali odgriznil. Res me firbec matra. Kakorkoli že, gospod Zmago Jelinčič Plemeniti me ni razočaral ne z rezultatom volitev, ne s prižiganjem cigare in ne z izbrano družbo, v kateri je to počel. 

Le gospod Mitja Rotovnik se mi malo smili, saj bo moral odšteti par sto evrčkov kazni, ker velja ta trapasti protikadilski zakon in ker je gospod Zmago cigaro kadil v njegovem in ne svojem domu. Ampak kaj je to v primerjavi s prvovrstnim spektaklom! 

Zmago, tako se dela! Čestitam!

Včasih angelček, običajno pa hudičevka. Taka je. Še posebej zadnje čase.  

Naša Biba-Bisa, skrajšano Bisa, ljubkovalno Kuzla. Tako jo kličem le jaz, njen največji prijatelj. Vsaj ona me ima za velikega prijatelja. Res, tako zelo me ima rada, da me je hotela degustirati. In me malo je. Postala je torej ljudožerec. Ne kaže pretiravati in posploševati; je zgolj grampyžerec. 

Dva dni po spektaklu stvar izgleda takole:

Morda bom nocoj celo zbral dovolj poguma in si prst razpakiral ter si ga ogledal.  

Ugriznila me je, Kuzla frdamana, zaradi spleta okoliščin. Tako se vsaj tolažim. Prva okoliščina je, da se Kuzla sprehaja zadnje čase po hiši. Bila je namreč sterilizirana in za bolnico pa res ni primerno, da bi dneve in noči preždela zunaj v pesjaku. Evo, in jo imamo notri, v dnevni sobi. Pa jo malo božamo, malo se z njo hecamo, če hoče požreti benjamina, razcefrati preprogo ali izpuliti električno vtičnico, jo skušamo prijazno prepričati, da tega ne sme. In podobne vaje. V nedeljo zvečer, bilo je nekaj po 19. uri mi je med poslušanjem izjav presrečnih predsedniških kandidatov in napovedani poroki navkljub, postalo dolgčas. Kuzla je ležala ob mojih nogah, pa sem si začel ogledovati njeno zobovje: razmaknil sem ji žnablje in občudoval res lepe čekane, porival prst povsem do tistih zadnjih zob, ki zmeljejo v prah še tako trdo telečjo kost. Kuzla je moje stomatološke in ortodontske preiskave povsem mirno prenašala. Končava, zleknem se na kavč, Kuzla pa nekaj šnofa okoli mizice ter jo sumljivo hitro podurha na hodnik. Pogledam za njo in vidim, da v zobeh prenaša ženkino osnovno orodje za reševanje križank, torej svinčnik. Če ga bo požrla, to ne bo dobro ne za križanke in ne za Kuzlin prebavni trakt. Skočim za njo, jo z eno roko zagrabim za gobec, z drugo pa sežem po svinčniku. Nekaj minut pred tem občudovano zobovje se v bliskovitih ponovitvah parkrat zapre in odpre v prazno, enkrat pa v polno. Zaboli me kot hudič, zakolnem in odletim do kopalnice, ker kavča in parketa pa res ne kaže svinjati s krvjo, pa čeprav je moja. Boli, peče, kri teče, ženka uspe Kuzli izpuliti v trske predelan svinčnik ter mi na rano zapopati gazo. Sledi obisk zdravnika, odločanje o tem ali bi bilo treba šivati ali ne, na koncu pa obvelja, da bo dovolj, če mi prst polimajo s tistimi tamočnimi trakovi.   

Ja, tako pošast imamo doma:

…ki je v nekaterih blagodejnih, a redkih trenutkih prav mirna in pohlevna:

Imamo jo, ker sta si jo želela otroka in ker je moja taktika spodletela. Ko sta hčerki nekoč spet izustili željo, da bi imeli psa, sem jima rekel, da se strinjam, vendar pa bosta morali opraviti preizkus: dva tedna bosta morali vsak dan zjutraj na sprehod za eno uro. Če bosta to zdržali, potem bomo kupili psa. Prepričan sem bil, da bosta obupali po treh dneh. Pa nista: vsak dan zjutraj sta šli na sprehod v drugi polovici avgusta, ves september, oktober, november, december in še ves januar. Sosedje so se spraševali kaj da naši smrklji počneta v trdi temi vsako jutro, ampak oni dve sta vztrajali. Želel bi si, da bi še kje pokazali tako hudičevo vztrajnost. Priznal sem poraz, kupili smo psico, ki ima zdaj sedem mesecev in rada grizlja moje prste.

Ja, vem, spet sem si sam kriv. Za vse.

Kaj hočem, takle mamo:

Sploh ne izgleda divja. Še celo lepa je, kajne? Na sliki…

Med dopustom smo s hčerkama malo kolesarili. Malo več sem kolesaril z ženko. Za malenkost več sem kolesaril sam.  

Ker imam rad svojo ženko, otroke in sebe, smo se izogibali prometnih cest. V izogib prevelikemu fizičnemu matranju otrok in psihičnemu matranju sebe, sem z njima vrtel pedala bolj po ravninskih predelih bohinjskih hribov. Tudi njima je bilo lepše in bolj zanimivo kolesariti po kolovozih in gozdnih stezah, kot pa stalno poslušati moj: »Pazi, avto!«. Se vozimo takole skozi Staro Fužino, lepo en za drugim. Za nami vozeči avto nas ni in ni hotel prehiteti. Hčerka je komentirala: »Zanesljivo je tujec!« Vozil je tako za nami neskončno dolgo in čakal odsek ceste, kjer nas bo varno prehitel. Ne vem če je bil tujec ali ne, ampak na avtu je imel registrsko tablico rumene barve. Morda preveč indoktriniram svoje otroke s tem, da so naši šoferji bistveno bolj brezobzirni od tujcev. Morda. 

Odpeljem se, tokrat sam, na Vogar. Peljem mimo verige, kjer domačini pobirajo cestnino. Pred leti, v svojem avtomobilistično-planinskem obdobju, bi jih preklinjal zaradi tega. Tokrat jih nisem. Srečal sem le peščico avtomobilov, kar pa niti ni bilo čudno, saj sem za vožnjo porabil celo večnost.

Po končanem dopustu se peljemo proti domu po stari cesti med Ljubljano in Vrhniko. V naselju pred Vrhniko urejajo pločnik. Pohvalno. Njegova širina mi da misliti, da bodo na njem uredili tudi kolesarsko stezo. Kolesarsko stezo po enakem kopitu kot so to naredili pred kratkim med rekonstrukcijo ceste v Logatcu. Enako kot je na Tržaški cesti v Ljubljani: z neprijetnimi klančinami gor-dol pri dovozih stranskih cest in nevarnimi, skoraj 90 stopinjskimi zavoji, tam kjer se kolesarske steze nehajo. Očitno v strategiji izgradnje kolesarskih stez ni predvideno, da bi bila kolesarska steza del voznega pasu in od njega ločena zgolj s črto, kar bi po mojem laičnem mnenju pripomoglo k večji varnosti in bolj udobni vožnji. 

Med dopustom sem seveda prebiral tudi časopise. Črno kroniko. Tragične in grozljive nesreče kolesark in kolesarjev so samo še utrdile mojo odločitev, ki sem jo v sebi premleval že dolgo časa.  

Posameznik ne more sam spreminjati sistema načrtovanja kolesarskih stez in izboljševati vozniške kulture.  

Edina rešitev, ki jo vidim, je, da zapustim ta sistem v čim večji meri. Kolikor je pač le mogoče.  

Priznati moram, da s svojim treking kolesom nikoli nisem imel pretiranih cestnih ambicij. Kolesarjenje po ravnini mi je zmeraj bilo dolgočasno in sem se raje povzpel na kakšen hrib, še najraje po makadamu ali kolovozu. 

Z nakupom gorskega kolesa  so se moje tovrstne ambicije le še okrepile. In z izkušnjami, ki sem jih opisal na začetku, tudi dozorele. Seveda se nimam za nekega besnega gorskega kolesarja in se nikakor ne nameravam ukvarjati z vratolomnimi spusti ali čem podobnim. Zgolj po naključju in po nesreči morda. Izbiral bom neprometne ceste, gozdne poti, steze, se izogibal medvedom in kmetom z vilami. Nekaj takih všečnih izletov sem že opravil in užival. Deloma sem svojo prekomerno težo in slabo pripravljenost ter posledično katastrofalno statistiko povprečne hitrosti lahko zamaskiral v »ne gledam na števec, temveč uživam v lepih razgledih, se ustavljam, da fotografiram, poslušam ptice…«. Tako kolesarjenje pa mi, čvekaču, ponuja tudi več stika z zanimivim ljudmi. V hribih (pravzaprav v gorah) sem tako srečal in klepetal z voznikom starodobnega jeepa, komercialistom za pšenično pivo, tujimi delavci, ki vrtajo predore po Sloveniji. In seveda z oskrbniki planinskih koč, s katerimi so razgovori zmeraj zanimivi. Jasno, da ne pozabim omeniti redkih kolesarjev, ki jih srečam na takih poteh. Ti imajo običajno več časa kot cestni.Pa še nekaj je pomembno: zunanje dejavnike, ki lahko vplivajo na nesrečo, sem s to svojo »prekvalifikacijo« pomembno zmanjšal. Razumljivo me še vedno lahko zbije traktorist ali me raztrga stekla lisica, vendar pa je tveganje manjše. Ker sem bolj nerodne sorte, moram na cesti paziti najprej, da se sam ne zvrnem, potem pa še na to, da me ne splošči tovornjak. Slednje tveganje bo zdaj v največji možni meri izključeno. Povečalo pa se bo, in tega se zavedam, tveganje, da se kar sam, brez tuje pomoči, zalepim na kakšno bukev ali razbijem zobe pri skoku čez balanco.  

Ampak za to si bom sam kriv, za to ne bom mogel kriviti drugih ali pa sistema.

Huda reč, tale meja. K sreči je nismo prevozili po vsej njeni dolžini od Mangarta, Triglava, Blegoša, Hotedrščice, Planine,  Snežnika do Reke, pač pa le kratek odsek od Črnih njiv nad Ilirsko Bistrico do Volovje rebri in nazaj. Skupaj smo prevozili 19km in premostili približno 400 višinskih metrov. 

Bil je to lep nedeljski izlet, ki je potekal v vzorni organizaciji ŠD Bas Športa iz Ilirske Bistrice. Kolesaril sem v družbi še enega starega kozla, Dušana K., navihanega fantiča Herosa, njegove ljubice, ki jo ljubkovalno kliče Prikolica ter moje trmaste in zagrizene ženke. Seveda je bilo kolesarjev več, točnega števila ne vem, vem pa, da sem imel štartno številko 109.  

Po jutranjem ogrevanju, ki sem ga izvajal predvsem s Herosovim čudnim kolesom, se je bližala ura štarta, nervoza je naraščala in končno so nas spustili s štrika.

Seveda je bila pot makadamska, strma kot sam hudič (kdor me pozna, ve, da sem nagnjen k pretiravanju), sonce je grelo.

Domorodec Heros nas je za enim prvih ovinkov poznavalsko opomnil, da se greben pred nami imenuje Volovja reber. Voli gor ali dol,mene je najbolj pritegnila lična klopca, ki se jo je oblegala blagodejna senca. Prav greh bi bil, če ne bi izkoristil ponujene priložnosti za kratek postanek, ki mi je vliv novih moči za spopad s vzponom.

Malo kolesarim, malo slikam, precej tudi poziram. Ja, organizatorjev avto (ki ni bila metla, da se razumemo. Ta je peljala najmanj kakih pet »tekmovalcev« za mano!) je bil opremljen z dvema fotografoma, sedečima v prtljažniku. Neumorno sta me fotografirala ker nekaj časa. Prepričan, da prežita na fotko kariere z naslovom »Padec Debeluharja«, se držim krmila kot klop, s pomočjo avtogenega treninga pa obrazne mišice formiram v brezizrazno gmoto, ki ne izraža moje osnovne želje »Dajta, speljita se že, da bom lahko spet zadihal!« 

Ženka, ki se s svojim treking kolesom neutrudno bori z gruščem in vzponom, dohiti popolnoma izmučenega kolesarja, ki mu – po njegovih besedah – nagaja tehnika:

Ja, tehnika je hudič! Meni običajno nagaja zračni filter in moč motorja.

Rinemo navkreber, ženka in Prikolica neumorno čvekata vso pot, DušanK pa jo je že zdavnaj odkuril naprej, iščoč motive za svoj fotkič. Tako sklepam. Prisopihamo do Trnovske koče (upam, da sem si pravilno zapomnil ime), kjer nas čaka čaj, medica, medica in čaj pa medica. Čaka nas tudi DušanK, preoblečen v nedeljsko kolesarsko majico. Po krajšem počitku jo mahnemo do kaverne, ki so jo Lahi izkopali, zabetonirali in naselili po zakoličenju krivične meje (to je politični odlomek za Žigo K.).

Vodička nam razloži nekaj posebnosti kaverne. Elektriko so Italijani pridobivali s pomočjo generatorja na nožni pogon. So morali biti kar dobri kolesarji, tile Lahi, saj so imeli v podzemlju pravi trenažer. In to pred 80 leti!  

Po ogledu kaverne, med katerim smo pogrešili Prikolico in Herosa, se odpravimo proti vrhu grebena. Najdemo ju v travi, kjer opazujeta znanega Volovjorebrskega sokola. Skupaj se odpravimo do vrha, gledamo morje, Brkine, Slavnik, Vremščico in piščančjo farmo pri Pivki.

Oglasi se Želodec, zato se odločimo za spust. Heros nas po bližnjici varno (tisti, ki ga poznate ne boste verjeli, vendar je to res) odpelje mimo medvedov, steklih lisic, prepadov, robidevja do »glavne ceste«. Dušan K opazi medvedove stopinje:

Spuščamo se, Heros odšiba naprej, z Dušanom se peljeva lepo počasi in kulturno, da ne zaprašiva za nama vozečih ženke in Prikolice. Vseskozi čvekata. Zato nebo počasi začnejo prekrivati nevihtni oblaki. 

Heros nas na ovinku počaka, nato nadaljujemo skupaj. Kolo mi začne opletati in bistroumno opazim,da je prva guma izpustila svosjo deviško dušico. Ustavim in se lotim menjave. Delam počasi in nazorno, tako da lahko DušanK s fotkičem sproti dokumentira dogajanje. Namerava namreč izdati priročnik »Kako se zamenja zračnica« in jo s posvetilom podariti prikolici. Heros mi nesebično pomaga. 

Med menjanjem zračnice nas prehiti nekaj kolesarjev, kar je povsem nezanimivo. Za njimi se izza ovinka prikažeta Ljubimca, seter (ona) in nemški ovčar (on), se na sredi ceste poonegavita in počasi tečeta naprej. 

Zračnica je zamenjana in nadaljujemo spust. Heros in DušanK zavijeta na stransko, neoznačeno pot. Herosova izjava, da je pot »sigurno prava«, me prepriča, da se vrnem na glavo cesto. Vseeno je bila pot res prava in DušanK ter Heros sta že čakala na cilju, ko smo se do njega pripeljali tudi mi trije. Za nami sta prisopihala tudi zaljubljenca in se, objeta, nekoliko odpočila:

Navalimo na joto in na brezplačno merjenje maščobe. Na displayu je skoraj zmanjkalo lestvice. Shujšati bo treba. Jasno, začnemo jutri! 

Prav na koncu se je odvila še veličastna loterija. Tokrat nisem ostal praznih rok. Organizator mi je, verjetno pod vplivom rezultatov merjenja maščob, namenil anatomsko blazino. 

Vse je bilo res super. Pred, med in predvsem po vzponu! 

Hvala Dušanu za dovoljenje, da lahko objavim nekaj njegovih slik!

Pred nekaj tedni sem z družino sedel na vrtu lokala v manjšem in nekdaj lepše urejenem štajerskem kraju. Omizja s(m)o zasedali pivo- in drugopivci, nekateri bolj, drugi manj zdolgočaseni. Kaj počneš, ko ti je dolgčas? Gledaš naokoli, iščeš zanimive osebke in jih opravljaš. Ali pa se na tak »osebek« kar direktno zneseš. Po pločniku se je le počasi in s težavo pomikal fant. Očitno je bilo, da je bil motorično prizadet. Zaradi tega je privabljal poglede, priznam, tudi mojega. Vendar se ni končalo pri tem. Mularija za sosedno mizo, rahlo, vendar ne preveč, podprta z alkoholno hrabrostjo, ga je začela zbadati: »Hej, kam tako hitiš? Bolj počasi!« in se pri tem ozirala naokoli po obiskovalcih lokala v iskanju potrditve svoje duhovitosti. Mojega pogleda mulci niso ujeli. Še zdaj mi je žal, da sem se potuhnil v ignoranco in jih nisem konkretno in po furmansko nahrulil. Drugačnega jezika verjetno ne bi razumeli, furmanskega pa zanesljivo tudi ne upoštevali. Taki pač so. Mularija.

Potem čez nekaj dni berem na Blogosu o kandidatki Eleni Pečarič. Gospa nima niti teoretičnih možnosti, da bi postala predsednica države, česar se nedvomno tudi sama zaveda. Ugibam, da je njen namen spopasti se z drugimi predsedniškimi kandidati predvsem zato, da bo dobila možnost izraziti svoje mnenje o zapostavljenosti ljudi s posebnimi potrebami in ga predstaviti javnosti. Pojem »invalid« se mi zdi preveč invaliden in mi nekako ne gre z jezika. Tudi pojem »ljudje s posebnimi potrebami« mi je čuden. Raje bi uporabljal kakšen drug pojem, pa ga ne poznam. Pa niti ni pomembno. Včeraj sem po radiu izvedel, da je Eleni Pečarič uspelo pridobiti tri poslanske glasove, tako da bo lahko vložila kandidaturo. Odlično. Tako bomo tudi nepoučeni lahko kaj več izvedeli o problematiki ljudi, ki jih E.Pečarič predstavlja. Morda si bom tudi sam ustvaril boljšo ali pa slabšo sliko o kandidatki od tiste, ki jo imam sedaj.  

Verjetno je iluzorno pričakovati, da bo mnenje spremenil avtor prispevka na Blogosu, ki trdi, da si ne predstavlja, da bi (po njegovem) simbolično funkcijo opravljala invalidna oseba. V redu, ni problema, to je pač njegovo osebno mnenje. Toda: kdo je pravzaprav invalidna oseba? Nekdo, ki mu manjka noga, roka, paraplegik, ali pa morda tudi nekdo, ki ni sposoben odvaditi se kakšne razvade?  

»Ne morem si predstavljati, da bi slovenski predsednik (kar ni zgolj simbolna funkcija) postala oseba, ki jo poznamo po tem, da pred kamerami protestno prižge (ali zgolj poskuša prižgati) ceneno cigaro, niti ne oseba, ki jo poznamo predvsem po tem, da zna igrati orglice ali pasti na kitaro, prav tako tudi ne oseba, ki mu je nastopanje pred javnostjo največja mora v življenju« si misli Grampy.  

So to zato invalidne osebe? 

Kropa. Kraj, ki je znan po nekdaj cvetoči žebljarski industriji, se zdi kot da dremlje med gorenjskimi hribi.

Pa ni tako! Ko smo se z Jamnika spustili v Kropo, nas je pred glavnim križiščem v mestu zaustavil tale gospod v rumeni majici. V križišču pa je na tleh ležal popolnoma nemočen pešec. V okolici je bilo nekaj aziatov, brez prave želje po prakticiranju kungfujevskih veščin.

Očitno torej ni šlo za nikakršen obračun med  Azijci in Kroparji in tudi ne za prometno nesrečo. Snemali so namreč film. Tuje govoreči, prijazni ljudje, ki so se nam s »Thank you« zahvalili za potrpežljivo 10 sekundno čakanje pred križiščem. Zanimivo je bilo tudi, da, v nasprotju s splošnim prepričanjem, prav nihče od nastopajočih in slonečih za kamerami, ni kadil. Film bo propadel, kakšni diletanti ga delajo! Nekadilci! Garancija za nesupeh!

Nadaljujemo pot po Kropi, ki jo prepredajo potoki, kanali, brvi, mostički, in se ustavimo tule:

Lep pogled, kajne?

Ups, kaj pa je tole:

Dokaz, da Krope razvoj ni obšel! Monitor ni bil priključen na elektriko, rib pa tudi ni bilo videti: niti tistih s trebuhi navzgor in ne onih drugih, živih.

Kropa je cool!

Nedeljsko kolesarjenje sem tokrat opravil v ženski družbi. Z ženko in njeno sestrično smo štartali v Topoljah, ki jim nihče ne reče Topolje, pač pa Topole. Topolje so zaselek nad Selcami. Selca pa ležijo v, hm, Selški dolini.  

Dan je bil sončen, ne prevroč in predvsem prost, zato ga je bilo treba izkoristiti. Iz Topolj smo se spustili v Nemilje po makadamski cesti, ko jo je nekoliko razbrazdalo nedavno deževje. Kmalu po stiku z asfaltom nas je vzradostil prometni znak s priljubljenim simbolom:

Po nekaj sto metrih vzpona se je izkazalo, da dan ni tako ne prevroč.  Vseeno pa je bil lep. Vozili smo se med travniki in poganjali navkreber:

V Podblici nas je pričakal še kratek, a sladek dodatek z napisom 17%. In ta model, ki ga vidite na sliki, mi je vletel v kader ravno ko sem hotel ovekovečiti trpljenje, sopihanje in preklinjanje (ne pa tudi jamranja!) svoje ženke:

Pot se je po tem kratkem delu spet bolj človeško dvigala, lepo počasi smo se dvigali tudi mi trije:

Le še par zavojev in par višinskih metrov je bilo potrebnih, da smo se znašli pred priljubljenim napajalnikom na križišču Dražgoše-Kropa. Voda je seveda pripomogla k bolj veselemu vzdušju in k nekoliko bolj mokrim dresom. 

Že smo prisopihali do znane cerkvice, kjer sem zapoziral za publiko in fotografko (in si medtem sušil najbolj moker del dresa):

Pot smo nadaljevali proti Kropi, na začetku po stezi, ki je izgledala takole, z najvišjo točko današnjega izleta v ozadju:

Zelo lepa pot nas vodi do kmetije, kjer se kmalu spet priključi na glavno cesto za Kropo. Spust je bil seveda nenaporen, vendar dokaj nezanimiv. Babnici sta mi jo podurhali naprej, tako da sem le nemočno bentil, kako ju ne zanima nič, niti razgled na Kropo, ki se je odprl na enem od ovinkov:

Od Krope smo le kratek čas vozili proti Kranju, nato pa zavili proti Češnjici in se prek Rovt pripeljali do Nemilj:

Pri gostilni, kjer stoji velepomemben znak, smo srečali znanega kolesarja, ki pa je bil tokrat v zanj nenavadnem dresu, zato na tem mestu ne bom  navajal njegovega imena, da ne bom zakuhal kakšnega škandala. 

Sledil je še vzpon do Toplj po cesti, ki je bila zaradi svoje razbrazdanosti toliko bolj zanimiva (zanimivi so bili tudi ženkini komentarji):

Skupaj smo prevozili 32km, popili po dober liter vode in je nekaj več izločili skozi največji človeški organ.

Serijo dopustniških kolesarskih vzponov (Vogar, Uskovnica, Zajamniki, Rogla…) sem odločil skleniti z Nanosom. 

Običajno se držim načela, da je treba peljati na hrib iz doline in ne štartati na koncu asfalta. Zato sem avto parkiral v Podnanosu (nadm. viš. 169m), pri pošti, ki je del objekta, na katerem se še vidi obledel napis Vojkov dom. Nasmehnil sem se ob misli, da bo moja današnja pot potekala na relaciji Vojkov dom – Vojkova koča. Vojko ostaja na tem koncem spoštovana legenda tudi v današnjih dneh, ki partizanstvu niso ravno naklonjeni. Primorci imajo pač nekatere pojme razčiščene. 

Štartal sem torej v Podnanosu, tako globoko, da globje skoraj ne bi mogel. Ob opoldanski vročini sem si najprej želel čimprej zaviti z zoprno prometne glavne ceste. Ko sem to izvedel, se je začel konkreten vzpon. Po sinhronizaciji vseh notranjih sistemov, tako da so enakomerno trpeli srce, pljuča in noge, sem se odpeljal mimo skladišča duhov bivše JLA. V opoldanski vročini me je najbolj skrbelo ali mi bo litrček vode zadostoval do vrha. Kot naročeno, se mi je v mojih blodnjah pokazalo betonsko korito, pri katerem je domačinka polnila posode z vodo. Očitno gre za zdravilno in neoporečno reč, zato sem dotočil kakšne 3 decilitre in nadaljeval. 

Cesta se enakomerno in neprestrmo dviga. Mestoma me je spominjala na Mangartsko, le da je manj strma. Hja, arhitekti te ceste so bili pač iz istega plemena kot oni na Mangartu. Tudi skozi tunelček sem se odpeljal. Po brcanju navkreber in uživanju v soncu, ki je pribijalo 100 na uro skozi jerebike in borovce, se ob cesti prikaže smerokaz z zemljevidom. Tako je vse nazorno, da bi pravo pot zgrešil le bedak. Seveda sem jo, zavil prezgodaj v desno in se čez kakšnih 100metrov znašel pred Lovsko kočo. Možakar,ki je kosil travo, mi je razložil kako in kam naprej. Seveda najprej nazaj do smerokaza! Nadaljujem po cesti, ki jo obcestni skali zožata, za tem »prelazom« pa se odpre prekrasen razgled na planoto. Uživam v naravi, se nekoliko spustim, na poti srečam kamion, ki mu brez truda uspe zriniti me na bankino. Kmalu zatem zagrizem v klanec. To pa je klanec! Asfalta ni več, nasuti pesek je mestoma hinavsko nesprijet s podlago. Posebnost pa so betonirani odseki, tisti najbolj strmi! Tudi gozda ni več, vroče je, ampak rinem naprej.  

Na ovinku opazim parkiranega odlično ohranjenega Jeepa Willysa z novogoriško registracijo. Ustavim in lastnika vprašam, če je prišel iz cone B. Širok nasmeh mu zaigra na obrazu in še širši, ko ga pohvalim kako je njegov Jeep dobro ohranjen! Res, avto ima 60 let! Možakar pa tudi približno toliko! Malo še počvekava, se posloviva, spet počaaaaasi (in preudarno, kakopak) nadaljujem pot proti vrhu. Pesek, beton, pesek, beton. Cesto ravno urejajo, zato je na njej precej svežega gramoza, pomešanega z ilovico. Ker ga stroj tudi nekoliko zatlači, je pot naddobra! Čez nekaj dni jo bodo tako ali tako razrahljali avtomobili in deževja! 

Razmišljam ali bom imel dovolj vode do vrha. Do zdaj sem namreč bil na Nanosu le peš iz Razdrtega in nimam pojma kako dolga je cesta, ki se je medtem že spremenila v pot. Ja, pot, ta mi teče z obraza in poigravam se z mislijo, da ga ne bi več odpihoval z nosu kar običajno počnem, pač pa bi to fiziološko raztopino začel kar vsrkavati. Bljak, ne, to pa ne! 

Presenečen sem, ko pot spet zavije v gozd.  Hladen, senčen, gozd. Še par ovinkov in še nekaj metrov in zagledam oddajnik in pod njim kočo. Vojkovo kočo. Nedaleč stran spomenik. Vojku. Odpeljem se mimo kočo in uspe mi pripeljati prav do vrha, ne da bi stopil s pedala! 

Razgled zaradi rahlo meglenega ozračja ni idealen, je pa vsekakor vreden truda.  

Spustim se do koče, tam spijem vodo, ki mi bolj prija od piva (ki ga prav tako spijem), podebatiram z oskrbnikom in se spustim v dolino z nadmorske višine 1262m.  Tokrat uberem pot, ki vodi mimo cerkvice sv. Hieronima in je bližja grebenu, s katerega je mogoč enkraten spust direktno v Vipavsko dolino. Res le enkraten. Ker se želim na Nanos še vrniti in se popeljati še malo naokoli in ne zgolj gor-dol, se spustim lepo po cesti in po pameti. 

Brezvetrje na Nanosu je obetalo spremembo vremena na slabše in ko tole pesnim, grmi.