Aždaja

November 28th, 2010 by grampy

Lepo je meni govorio dr.Pavao Brajša (lahko si poguglate WTF , ziher bo kakšen zadetek), da su žene AŽDAJE! Da vam bo lažje, bom slednje prevedel kar takoj: aždaja = zmaj v enem ali več jezikov države, ki bi jutri praznovala rojstni dan. Torej: babe so zmaji. Še posebno moja! Bom razložil. Začetek te zgodbe sega v daljnje popoldne nekega zoprnega dne, datuma 28.11. leta Gospodovega 2010, ko smo se s familijo našo prikazali na obisku pri mojem sotrpinu, sicer možu sestre moje žene. Pred kratkim je namreč prqznoval visok jubilej: tam okoli 35 in še nekaj drobiža. Skratka, gušter za mene. Gušter pravzaprav v vsem, razen v dveh stvareh: nikoli ni služil vojske v slavni JNA (a.k.a. JLA), vendar pa je poročen z najhudejšo od treh sestra (ena od njih je moja ali pa jaz njen) in drugič: odlično prenaša alkoholne substance. Bi upal priznati, da tako dobro kot moja malenkost,ampak ne bom! In tu se začenja moja zgodba, ki pa jo je iniciral tretji od nesrečnih srečnežev, ki smo poročeni s tremi sestrami. Ta možakar je namreč drugemu (zgoraj omenjenemu) za rojstni dan podaril šumadijsko šljivovicu, ki smo je uspešno vsi trije drugovi u tuzi uspešno eliminirali in si jo pognali ekstra super hitro intravenozno oralno po žilah. Potem pa…kriza. Nestalo je. Pa je Mr. Drugi predlagal viljamovko,ki sem se je od začetka branil, ko pa sem zavonjal resnično super naravno aromo, rade volje priznal, da jo poskusim. Mr. Tretji se ji je odpovedal, nenazadnje, se je moral peljati (in svojo družino seboj) na Bled, zato sem ga razumel in tudi nisem hotel gnjaviti, da se nama pridruži. Nekoliko pa me je gnala tudi povsem sebična iniciativa, saj tega sadnega soka Mr. Drugi ni imel na zalogi več kot pol litra. Na tem mestu se Mr. Tretjemu iz srca in iz dna duše opravičujem za take egoistične nagone. Sem pa mu tako zelo fovš, da bo šel na ohcet v državo kjer se na ohcet res splača it, še posebej, če ni tvoja! In tako sva z Mr. Drugim praznila tisto plastenke Edine, v kateri je v tradiciji največjih strokovnjakov kot so npr. Drug Valter, Tihi in Prle, skrival pred stranim neprijateljem svojo Vilmo. In je šlo ene pol litra po grlu v drobovje najinih prelestnih teles, hranjenih z dobrotami sestra. Skromno priznavam,da sva na predvečer Praznika naredila več za bratstvo in jedinstvo kot marsikateri politikant: v drobovjih svojih sva združila slovensko Vilmo s srpsko Rakijo. In potem je čisto na začetku omenjena žena Mr.Prvega ukazala pokret alias Marš na Ljubljanico, pravzaprav na sam njen izvir. Pa smo šli proti domu. Sedeč na sovoznikovem sedežu in pametujoč ubi Bože sem preživljal dvajset kilometrski Igmanski marš po avtocesti. Sneg. Ceste splužene v tradiciji najboljših sibirskih cest. Priromamo do doma. Gospa vozijo kot Miško, ampak vendar ne z zavezanimi očmi, hvalabogu! Ustavimo se pred domom. Lotimo se kidanja. Sem zavzet kot sam hudič, saj mi pomaga Vilma. Doping kontrole ni. Skidam pol dvorišča. Avti bodo ostali na dvorišču, jasno, ko pa imamp v garaži kup krame. Ampak ne, iz telesa moje drage ženke skoći hudič – postane Aždaja: ukaže, da moram skidati vse dvorišče. Nesebično mi pomaga, ampak vseeno sebe in njo sprašujem ZAKAJ. Pa reče, da zaradi Vilme. Jo ubogam, sicer bo pekel na zemlji (vemo kakšne so te tri sestre). Kidam, kot da bi bil pijan. In skidam. Evo: aždaja me obvlada.. a ne za dolgo! Vsi trije mizerabli smo se že ilegalno in napol legalno dogovorili,da ustanovimo skupino za odobritev beneficirane delovne dobe za vse, ki so poročeni s temi tremi sestrami (smo jim sicer hvaležni in jih imamo radi, ampak ne bomo priznali, da nam je prav lepo z njimi).

  • Share/Bookmark

J, J, J, J ?

Februar 7th, 2010 by grampy

Opažam, da imam težave z razumevanjem in sprejemanjem ravnanj ljudi, katerih priimki se začenjajo s črko J.

1. Jelinčič, Plemeniti Zmago: pred sprejemom protikadilskega zakona je gospod Zmago Jelinčič Plemeniti demonstriral demonstracijo demonstrativnega prižiganja cigare med neposrednim prenosom. Morda se je nekaterim zdel mačo ali vsaj frajer, pri meni, ki pa glede cigarjenja res nisem nek popoln brezveznik, je sprožil zgolj posmeh tako zaradi samega načina protesta kot predvsem izbire cigare. To je bilo daljnjega leta 2007 in več o tem si lahko vidva, ki to bereta, prebereta na http://grampy.blog.siol.net/2007/07/

2. Janša, Janez: Moje nerazumevanje nekaterih ravnanj gospoda Janeza Janše sega še dlje v preteklost, celo v osemdeseta leta, ko smo se upali že precej odkrito pogovarjati o neumnostih kot so Titova štafeta (alias Štafeta mladosti) , pohodi v Jajce (kraj v Bosni, rojstni kraj Socialistične federativne republike Jugoslavije, takorekoč Meka ali pa Betlehem, kakor komu drago), ki so se jih udeležavali najbolj goreči člani vladajoče stranke. Gospoda Janšo smo takrat naslavljali s “tovariš”. V izogib kakšnim umazaniminsinuacijam naj pojasnim, da je bilo to običajno naslavljanje učiteljev oziroma profesorjev. Predmeta, ki mi ga je predaval na gimnaziji, nismo jemali preveč resno. On ga je. Žal mi je, nisem ga razumel, in zato (pa tudi zaradi nekaterih drugih reči, povezanimi z njim) imam še zdaj slabo vest in občasno težave s spanjem, kar lahko prebereta na http://grampy.blog.siol.net/2007/11/24/janez-oprosti/

3. Janković, Zoran: Njegovo nerazumljivo ravnanje v zvezi z nekim novim avtomobilom, ki uporablja prav nič alternativne vire energije, je ostalo nerazumljivo očitno samo meni, saj vidva, ki sta me prebrala moj zadnji blog, nista pokometirala prav nič. Saj pravim, sem problematičen, moje možganske vijuge so včasih preveč ravne. Dovolita, da vaju spomnim na to objavo: http://grampy.blog.siol.net/2009/12/02/bmwankovic/

4. Jelušič, Ljubica: Ko je prevzemala vodenje Ministrstva za obrambo, sem ocenjeval, da bo gospa Ljubica Jelušič osvežitev, kakršne še ni bilo na tem mestu in da ji bo uspelo urediti nekatere zadeve, ki jih je njen predhodnik (le malo mu manjka, da se tudi on ne piše na “J”) dodobra zamotal. Nekatere njene izjave v zadnjih mesecih so v meni začele buditi tistega prekletega črva, ki mu pravijo tudi črv dvoma. Spet sem začel ugotavljati, da nekaterih njenih izjav ne razumem in še manj njenih ravnanj. Ko pa sem prebral, kaj je izjavila za Radio Študent 29.1.2010, sem občutil ne le dvom, pač pa tudi jezo in srd. Nad seboj seveda, saj sem si začel očitati, kar najraje očitam nekaterim drugim (včasih tudi vama, ki me občasno bereta): namreč, da ne znajo brati med vrsticami. Ne, ne verjamem, da v izjavi gospe Jelušič vse piše le v vrsticah. Ker če piše, potem sem razočaran in užaloščen. Prebral sem namreč, da je v zvezi s peticijo Ukinimo vojsko, izjavila, da je protiustavna, da je usmerjena proti zakonu o obrambi. Ta njena izjava me je spodbudila, da sem peticijo šel prebrat in jo (po premisleku) tudi podpisal. Čeprav je v nekaterih delih malce romantična in flower-powerska, pa mi je všeč. Ne vem, morda sem se mentalno in svetovno nazorsko vrnil v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko nas je okužila pandemija virusa Antiproti – proti vsemu, brez premisleka. Zase še nisem prepričan ali sem se vrnil v osemdeseta, skrbi pa me, da je tam pristala gospa ministrica. Še več, bojim se, da jih nikoli ni zapustila. Njena izjava me je spomnila na grmenje, ki je prihajalo nekoč iz Beograda, ko so marsikatero slovensko pobudo označili kot “nasrtaj na ustavni poredak samoupravne socialističke zajednice jugoslovenskih naroda i narodnosti i direktni napad na tekovine revolucije i bratstva i jedinstva” (skrajšani prevod: “napad na ustavo, Jugo ipd”).

Zdaj pa vaju moram, draga bralca, nekoliko zamoriti z duhomornim prepisom drugega dela njene izjave, ki me zaradi njenega sarkazma spominja na neka dejanja iz tretje četrtini prejšnjega stoletja, prihajalo pa je često spet s tistega ustja. Na primer ploskanje ubogi Sonji Lokar in kompaniji, ki je demonstrativno zapustila nek propadli kongres, pa pošiljanje Janeza Stanovnika v Philadephio, pa “Smole – dole”ipd.

Citat: “Upam, da bodo predlagatelji in tudi ugledni podpisniki peticije nekega dne pripravljeni oditi v tujino na mednarodne operacije in misije,kjer bodo z vsem svojim znanjem, ugledom, sposobnostmi,šarmom in motivacijo prispevali k vzpostavitvi miru, varnosti, socialne varnosti in medsebojnega razumevanja v teh državah, ki so danes producentke nevarnosti, groženj in vojn. Šele takrat bom tem pobudnikom verjela, da so resnično iskreni.” (Ljubica Jelušič, 29.1.1980 2010)

Izjava je dvoumna in moje uborno možganje mi ponuja dve alternativni razumevanji (to je tudi sicer značilnost dvoumnih izjav).

1.(manj verjetna) opcija: “Države, ki so producentke nevarnosti”: je gospa ministrica mislila na ZDA? Upam, da ne,saj je vendar njihov predsednik že dobil Nobelovo nagrado za mir in sicer na kredit, zato menim, da intervencija slovenskih šarmerjev v ZDA ne bo potrebna.

2.opcija: “Države, ki so producentke nevarnosti”: ne dvomim, da je tu mislila na države Osi zla. Recimo Afganistan, Irak in morda v perspektivi Iran, Severna Koreja… Tu, draga bralca, bom rahlo vulgaren, a ne morem najti bolj primernega literarnega sloga: Ko nekdo naredi v eni državi sranje, zato ker si je zamislil (izmislil), da ima ta država (poleg velikih zalog nafte in kemičnega orožja,ki mu ga je sam prodal) ne-vem-še-kakšno-orožje, jo zato okupira in razsuje in sproži (razumljiv odpor domačinov), torej v takem primeru bomo pošiljali tja naše šarmerje?  Tudi jaz ne verjamem, da bodo uspešni, dvomim pa tudi, da bodo uspešni naši vojaki s helikopterji ali hamerji ali patrijami. Hudo, zelo hudo bo, ko bo v Slovenija prišla prva polna “body bag”. Takrat se zna zgoditi še kaj več,kot le povečati število podpisnikov “romantične” peticije.

Ja, peticija je potrebna. Morda ne toliko za to, da bi resnično ukinili vojsko, kot za to, da bi se nekateri zamislili in predvsem začeli razmišljati.

Kdo bo naslednji “J” ?

  • Share/Bookmark

BMWanković

December 2nd, 2009 by grampy

Tole pišem v afektu. Včasih je v takih primerih bolje počakati, da napad mine, včasih pač je bolje kar takoj izbruhniti. Ne vem, kaj bi bilo bolje v tem primeru, a odločil sem se nemolčati.

Briga me, če gospod ljubljanski župan ne pozna porekla vseh nalepk,ki so se čudežno pojavile na njegovem novem avtu.

Briga me, če je dobil domnevno dragoceno vozilo v dar. Ne zavidam mu in tudi ne razmišljam o tem, ali gre pri tem darilu za kalčke korupcije ali popke podkupovanja. To ve najbolje gospod sam in tisti, ki se morajo z raziskovanjem koruptivnih dejanj ukvarjati poklicno. Tudi njim ne zavidam.

Moti me nekaj drugega.

A najprej naj omenim le enega od mnogih pozitivnih dejanj gospoda župana. To  je skrb za pešce v ljubljanskem jedru. Skrb za za promet zaprte površine. Pohvalno, četudi pri umetno ustvarjenih dneh-brez-avtomobila, promet ni najbolj posrečeno urejen. Bo že šlo. Če ne letos, prihodnje leto.In če  letos še ni uspel poskrbeti za to, da bi se kolesarji lahko kolikor toliko hitro,tekoče in varno vozili po ljubljanskih ulicah, mu to morda uspe prihodnje leto. Ali pa kasneje. Če potrebuje za to svetovalca, mu na tem mestu ponujam mojo prostovoljno in brezplačno pomoč. Pomoč praktika. Praktik je tudi župan. Zato se razumeva. Zato ga jaz razumem.

Ne razumem pa nekaj drugega. In to me moti pri njegovi zadnji pridobitvi. BMWju. Ker je gospod župan tako zelo občutljiv, kar zadeva urejenost Ljubljane (najlepšega mesta na svetu “pa i šire”) in je skrb za zelene površine eno njegovih pomembnejših poslanstev (izgon sračjih gnezd vrtičkarjev in preobrazba okolice Žal v zelene površine), ga ne razumem, kako je lahko sprejel tako nesramno darilo kot je omenjeni avtomobil. Ne vem, ali je vozilo z bencinskim ali dieselskim motorjem, prepričan pa sem, da je njegova poraba prijazna predvsem trgovcem z gorivom in da so izpušni plini nekaj milijonkrat bolj obremenjujoči za okolje kot so izpuhi za povprečnim kolesarjem, ki si občasno privošči na krožniku tudi tetovski fižol.

Priznam, težko si predstavljam  ljubljanskega župana na kolesu,pa naj si bo to cestno ali manj cestno kolo. Se mi zdi, da nekako ne spada k njegovi celostni podobi. Nadaljujem tole moje pisanje ob hipotezi, da je za župana najlepšega mesta na svetu edino primerno vozilo – osebni avtomobil. Verjamem tudi, da se večina županov po svetu vozi z avtomobili. A obstajajo tudi mestne uprave,kjer so se odločili za vozila z manj svinjskimi izpuhi. Na lastne oči sem videl v Bruslju (ki ni najlepše mesto na svetu) službena vozila tamkajšnje mestne oblasti: hibridna vozila. Vsa, brez izjeme. V Stockholmu (že drugo nenajlepše mesto na svetu) sem opazil avtobuse mestnega prometa, ki jih poganja etanol. In v Goeteborgu (itak,da ne najlepše mesto na svetu) sem videl osebne avtomobile,ki jih poganja zemeljski plin. Vozila višjega razreda, ne neke bolhice.

Žal mi je, da se župan ljubljanski ne vozi z avtomobilom, ki bi bilo okolju bolj prijazno. Če že županuje najlepšemu mestu na svetu, bi si lahko omislil okolju najbolj prijazen osebni avto. Verjamem, da si je to želel,vendar so ga spravili v zadrego tisti, ki so mu podarili BMWja. Škoda, da se prej niso pozanimali o tem,kako župan skrbi za okolje. Če bi se, bi bilo darilo nedvomno drugačno.

  • Share/Bookmark

Gospod Branko Gradišnik živi na Grampovčanovi

Avgust 9th, 2009 by grampy

Gospod B. Gradišnik je 9.5.2009 v Delovi Sobotni prilogi objavil kolumno : “Mucolini – Grampovčanova 31″. Dne 10.maja sem po mailu na pisma@delo.si poslal svoj komentar (ali bolje rečeno pojasnilo) tega njegovega prispevka, vendar ga do danes niso objavili. Ne domišljam si, da bi bilo iz takega ali drugačnega razloga neprimerno za objavo. Bolj verjetno je, da je zatajila elektronska pošta. Lahko sem objavo celo spregledal.Morda bi moj odgovor vseeno koga zanimal, zato ga objavljam tu. Mogoče bo gospod Branko Gradišnik zdaj lažje živel na ulici s čudnim imenom:

“Gospodu Branku Gradišnku verjamem, da mu je težko stanovati na ulici, ki nosi tako zapleteno ime.  S priimkom, njegovim pisanjem in naglaševanjem ima poleg gospoda Gradišnika na tem svetu težave še vsaj ducat ljudi – tistih, ki se tako pišemo. Za to nismo sami krivi. Kot tudi nismo sami krivi za to, da je ulica, na kateri stanuje gospod Gradišnik, poimenovana po nekem našem predniku. Iz ponavljajočih zapisov gospoda Gradišnika izvem, da je ulica poimenovana po anonimnežu, ki da je posedoval nekaj neobdelanih njiv. Zahvaljujem se mu, da mi širi obzorje, prosim pa ga, da dovoli tudi  meni podoben poskus.

Morda je trgovec Andrej Grampovčan, ki je živel  konec 19. stoletja res bil med drugim tudi lastnik nekaj njiv v okolici Ljubljane in morda se ulica res imenuje po njem. Vse dokler nisem tega izvedel od gospoda Gradišnika, sem namreč mislil, da je poimenovana po mojem starem očetu, dr. Janku Grampovčanu (1897-1974). Očitno sem živel v zmoti.

Kljub temu pa naj mi gospod Gradišnik dovoli, da mu povem nekaj besed o starem očetu. Ne verjamem sicer, da bo spremenil svoje mnenje in trdil drugače kot doslej, vendar bom vseeno poskusil, morda najprej na področju, ki je gospodu Gradišniku razmeroma blizu:  leta 1958 je namreč izdal knjigo z naslovom Berilo in bearla, v katerem se ukvarja z raziskavo izvorov slovanskih jezikov.  V knjigi je zanimiv naslov enega od poglavij: Ali so antični Veneti Slovani?. V podrobnosti in oceno strokovnosti knjige se ne bom spuščal,  nenazadnje nisem noben jezikoslovni strokovnjak.  Dr. Janko Grampovčan  je bil pred izdajo omenjene knjige visok funkcionar na jugoslovanskih železnicah med obema vojnama.  V tem času je pisal članke s področja socialne ekonomije. Bil je pobudnik uvedbe posebnega železniškega novca,  s katerim je uspel zainteresirati vse evropske, azijske in večino afriških uprav. V tem času je tudi pripomogel h graditvi stanovanj za železničarje. Ali so bila ta stanovanja morda izgrajena na »prahi« njegovega očeta Andreja Grampovčana ? Omenil bi še tretje področje delovanja mojega starega očeta, zame kot mulca (nekaj desetletij nazaj) še najbolj zanimivo: med prvo svetovno vojno je bil namreč pilot avstroogrskega vojnega letalstva. Iz tega časa je na voljo tudi članek, ki ga je objavil v Slovencu, in v katerem opisuje eno od svojih številnih vojnih izkušenj na nebu Vzhodne fronte. Obdobje romantičnih viteških bojev med nebesnimi konjeniki je bilo v zatonu, s čimer se »stari« očitno še ni mogel sprijazniti. Po koncu prve svetovne vojne je postal pilot na novo ustanovljenega vojaškega letalstva Kraljevine SHS in deloval v ljubljanski enoti.

Njegovo življenje je bilo torej pestro, ne vem pa ali je to dovolj za poimenovanje ulice po njem. To niti ni moj problem, ne spomnim se, da bi kdorkoli kadarkoli spraševal našo družino za dovoljenje ali mnenje.  Glede tega sem torej povsem miren. Kot bi bil miren tudi, če bi se ulica, na kateri stanujem, imenovala Ulica gospodarja prstanov.”

Tadej G.

 

  • Share/Bookmark

Janez, oprosti

November 24th, 2007 by grampy

Pravzaprav vas nisem nikoli tikal. Vi mene ste. Kljub naslovu bom preklopil na vikanje. Nisem vreden, da bi vas tikal. Tikanje med člani Zveze komunistov je bilo včasih skorajda obvezno. Nikoli nisem bil v ZK, zato vas tudi iz tega razloga ne morem tikati. Današnji zapis bo eno samo opravičevanje. 

Tovariš Janez, prosim, oprostite mi, ker predmeta Splošni ljudski odpor in družbena samozaščita nisem jemal tako resno, kot ste ga jemali vi. Tudi vaši predhodniki so bili do tega predmeta precej bolj mačehovski od vas. Mislim, da so ga, ignoranti, razumeli kot nekaj, česar ne bi bilo treba. Vi ste bili drugačni. Ko ste stopili v razred, smo takoj vedeli, da z vami ne bo šale. Govorice, ki so se pred vašim prihodom razširile po Gimnaziji Ivana Cankarja, popularno imenovani Šubička, so se izkazale za resnične. Predmet bo poučeval študent (ali pa morda absolvent) obramboslovja, vede, ki so jo poučevali na takratni FSPN. Študent, ki je postal tovariš profesor, je bil pravi Graditelj samoupravnega socilaističnega sistema. Za razliko od profesorja, ki je v pomanjkanju Pravega kadra pred vami poučeval Predmet, in pri katerem je bilo za oceno prav dobro dovolj, da si si mavzerico uspel nekako obesiti na ramo, je z vami zavel nov veter. Morali smo se začeti učiti o bojnih strupih, sarinu, iperitu, mehurjevcih. Seveda je bilo to znanje v tistih časih, ko nas je zaradi pokončne drže sovražil Vzhod in ignoriral Zahod, več kot nujno potrebno. Mulcem, ki smo preživljali tako imenovano »antiproti« obdobje svojega odraščanja, je bilo to seveda »brez veze«. Vsaj tako brez pomena kot poslušanje vaših razlag o krizi kapitalizma kot sistema, o naraščanju nezadovoljstva med delavci, ki jih v kapitalizmu izkoriščajo. Ja, tistemu kapitalističnemu izžemanju brezpravnih proletarcev ste dejali »Izkoriščanje človeka po človeku«. Vem, da ta krilatica ni dozorela v vaši glavi, šlo je za  definicijo bržkone katerega od velikih umov socialistične ideologije. Mulci smo se muzali in si med seboj pripovedovali vice o tem, da velja v kapitalizmu »izkoriščanje človeka po človeku«, v socilaizmu pa ravno obratno. Kljub temu, da ste poskušali vzdrževati red in disciplino, vam ni uspelo, da bi se ugled Predmeta v naših očeh dvignil vsaj do ravni Likovne umetnosti, kaj šele do Filozofije ali Matematike. Oprostite nam, prosim. Kljub temu, da nimam pooblastil mojih bivših sošolcev, vas prosim, da nam oprostite vsem. Res smo bili neolikani ko smo med poukom jedli, klepetali in se do Predmeta zaničevalno obnašali. Živeli smo v strahotni zmoti! 

Gospod Janez, z vami sem se ponovno srečal v vaši odsotnosti. Vem, da se čudno sliši. Naj razložim: ko sem izvedel, da so vas zaprli, sem bil eden med tistimi trideset tisoči (po takratnem štetju), ki so na Kongresnem trgu prepevali »Janez kranjski, Janez«. Takrat je bilo v zraku čutiti spremembe, obetalo se je nekaj velikega. Ni mi bilo žal, da sem bil takrat eden od mnogih, ki so za vas demonstrirali. Zdaj šele vem, da nas je bilo le nekaj več kot deset tioč, morda še manj (po zdajšnjih načinih štetja), vendar to ne zmanjšuje pomena Ideje, zaradi katere smo bili tam. 

Kasnejši dogodki so pokazali, seveda gre za moje osebno dojemanje, ki je, hvalabogu daleč od objektivnega in, še enkrat hvalabogu, daleč od dejanskega razumevanja razvoja človeške osebnosti, pokazali so mi torej, da imam težave, ker sem bil na tistem zborovanju. Psihične težave. Morda bi se temu lahko reklo »Travma iz otroštva«. Namreč, čutim se krivega, da sem bil na tistih demonstracijah. Zdaj sem se odločil, da vam, oprostite, gospod Janez, ne bom šel nikoli več javno izražati podpore.Oprostite mi, gospod Janez, ker sem bil na pohodu proti NATU in ker sem bil na cesti v tistem snegu predlani (kako pravilno ste ocenili, da je bilo nesmiselno demonstrirati pozimi). Oprostite mi, ker berem tednik z nizko naklado, v katerem ste nekoč pisali tudi vi.  

Oprostite mi, prosim, za vse so krive travme iz preteklosti…

  • Share/Bookmark

Na Drči

November 1st, 2007 by grampy

Poskusil se bom izogniti patetiki, vendar nisem prepričan, če mi bo uspelo.

Najprej o Drči: Drča je tista vzpetina nad Močilnikom, ki jo opazite, preden glavna cesta z Vrhnike zavije v dolg desni ovinek, ki pomeni začetek še daljšega Vrhniškega klanca. Na vzpetini je grobnica, v kateri so pokopani vrhniški partizani in civilne žrtve okupatorja. Stilsko gre seveda za tipični realsocialistični spomenik, ki predstavlja partizana na straži na podrtem Štampetovem mostu. Pod njim se peljete ko po avtocesti brzite proti morju.

In zdaj o MOJI Drči: v sedemdesetih letih smo na Drčo hodili kot osnovnošolci, pionirčki. Še celo deklamiral sem tam ob praznikih kot je današnji. V osemdesetih letih, v gimnazijskih in kasneje fakultetnih časih sem tja še vedno zahajal, nekoliko iz navade, manj pa iz spoštovanja do mrtvih. Priznam. Konec osemdesetih let sem preživljal obdobje, ki mu v svojem razvoju rečem »antiproti obdobje«. Koletarelna škoda tega obdobja je bila tudi moja abstinenca na Drči. Ta se je podaljšala kar do 21. stoletja. Zdaj sem se spet začel udeleževati slovesnosti na Drči. Ne vem, morda sem spet v »antiproti obdodbju«.

Vsekakor pa vem, da ne hodim več na Drčo zaradi navade in vem, da sem tam zaradi spoštovanja do padlih.

Do tistih, ki so si zaslužili spomin in spomenik, za razliko od drugih, ki so si zaslužili zgolj spomin (nekoliko sem parafraziral današnji županov govor, upam da mi ne zameri).

PS: V tekstu sem nameraval objaviti dve sliki, kar pa mi ni uspelo, saj so Blogos očitno (spet) nekaj prenovili in se (še) ne znajdem, zato zgolj linka na fotografiji:

http://www.moj-album.com/slike/1462605/leVab5wNF4iMudsQ.v.jpg

http://www.moj-album.com/slike/1462605/aG8XpJfwe8rPVaI8.v.jpg

  • Share/Bookmark

Ali g. Z. Jelinčič P. bere moj blog?

Oktober 28th, 2007 by grampy

Ne delam si teh utvar, vendar pa so naključja zanimiva in so me zmeraj po svoje intrigirala. Konec julija sem objavil blog z naslovom Cigarček (http://grampy.blog.siol.net/2007/07/27/cigarcek-plemeniti/) , v katerem sem izrazil zmerno razočaranje nad obnašanjem gospoda poslanca. Pravzaprav me sam protest zoper kadilski zakon niti ni tako zelo motil, zmotilo mi je kako ga ja izrazil. Gospod si je privoščil sebi lastni  performans s ceneno cigaro. Takrat sem mu svetoval, da naj si omisli cigaro, ki ga bo vredna. 

V mislih sem imel vsaj nekaj podobnega:

Na koncu julijska objave sem si drznil še predvideti,da bo gospod Jelinčič zmago v bitki za predsednika države kronal s prižiganjem kakovostne cigare. Žal mu je zmanjkalo le pičlih 5 odstotnih točk in pol, da bi se uvrstil v drugi krog. Kolikor se razumem na matematiko, gospodu ni uspelo zmagati, vendar pa me je gospod Jelinčič prepričal, da temu ni tako in da je v bistvu on zmagovalec. Temu sem rade volje verjel, še posebej, ko je Zmago zmago zmagoslavno zaznamoval s prižiganjem cigare. Tokrat je šlo za odličen kaliber, mislim, da je bila cigara izredno kvalitetna in je gospod ni kupil na bencinski črpalki. Kljub pazljivemu opazovanju posnetkov, ki so krožili po spletu, nisem uspel ugotoviti znamke, medtem ko s poreklom nisem imel težav in z veliko gotovostjo lahko zatrdim, da je kubansko. 

Po videzu sodeč je šlo za enega od primerkov s slike:

Gospod Jelinčič za užitke pri kajenju ni hotel prikrajšati svojih bližnjih, pač pa je cigaro nesebično ponudil svojim prijateljem. Cigara je zaokrožila med njimi, podajali so si jo iz ust v usta in najbolj sem si zapomnil vlek gospe poslanke Barbare Žgajner Tavš:

Foto: DZ RS

Žal si moram zaradi pomanjkanja avtentičnega slikovnega materiala pomagati s slikami, ki jih najdem na internetu, da bi vam prikazal kako lepo to izgleda:

Zagotavljam vam, da je puhanje gospe Žgajner Tavš bilo, če že ne bolj erotično, pa bistveno bolj pristno, slovensko, naše, domače, bolj nacionalno, patriotsko! Res, združba, ki si je podajala cigaro in iz nje puhala, me je spomnila, če že ne  na zlata Šestdeseta leta, pa vsaj na študentska, ko so takole krožile Marije Ane. Kar nostalgija me je zajela in postal sem celo nekoliko melanholičen. Bili so resnično pravi zmagovalci, še zmagovitejši pa Zmago med njimi. 

Edino tega ne vem ali je konec cigare odrezal ali odgriznil. Res me firbec matra. Kakorkoli že, gospod Zmago Jelinčič Plemeniti me ni razočaral ne z rezultatom volitev, ne s prižiganjem cigare in ne z izbrano družbo, v kateri je to počel. 

Le gospod Mitja Rotovnik se mi malo smili, saj bo moral odšteti par sto evrčkov kazni, ker velja ta trapasti protikadilski zakon in ker je gospod Zmago cigaro kadil v njegovem in ne svojem domu. Ampak kaj je to v primerjavi s prvovrstnim spektaklom! 

Zmago, tako se dela! Čestitam!

  • Share/Bookmark

Kuzla frdamana

Oktober 24th, 2007 by grampy

Včasih angelček, običajno pa hudičevka. Taka je. Še posebej zadnje čase.  

Naša Biba-Bisa, skrajšano Bisa, ljubkovalno Kuzla. Tako jo kličem le jaz, njen največji prijatelj. Vsaj ona me ima za velikega prijatelja. Res, tako zelo me ima rada, da me je hotela degustirati. In me malo je. Postala je torej ljudožerec. Ne kaže pretiravati in posploševati; je zgolj grampyžerec. 

Dva dni po spektaklu stvar izgleda takole:

Morda bom nocoj celo zbral dovolj poguma in si prst razpakiral ter si ga ogledal.  

Ugriznila me je, Kuzla frdamana, zaradi spleta okoliščin. Tako se vsaj tolažim. Prva okoliščina je, da se Kuzla sprehaja zadnje čase po hiši. Bila je namreč sterilizirana in za bolnico pa res ni primerno, da bi dneve in noči preždela zunaj v pesjaku. Evo, in jo imamo notri, v dnevni sobi. Pa jo malo božamo, malo se z njo hecamo, če hoče požreti benjamina, razcefrati preprogo ali izpuliti električno vtičnico, jo skušamo prijazno prepričati, da tega ne sme. In podobne vaje. V nedeljo zvečer, bilo je nekaj po 19. uri mi je med poslušanjem izjav presrečnih predsedniških kandidatov in napovedani poroki navkljub, postalo dolgčas. Kuzla je ležala ob mojih nogah, pa sem si začel ogledovati njeno zobovje: razmaknil sem ji žnablje in občudoval res lepe čekane, porival prst povsem do tistih zadnjih zob, ki zmeljejo v prah še tako trdo telečjo kost. Kuzla je moje stomatološke in ortodontske preiskave povsem mirno prenašala. Končava, zleknem se na kavč, Kuzla pa nekaj šnofa okoli mizice ter jo sumljivo hitro podurha na hodnik. Pogledam za njo in vidim, da v zobeh prenaša ženkino osnovno orodje za reševanje križank, torej svinčnik. Če ga bo požrla, to ne bo dobro ne za križanke in ne za Kuzlin prebavni trakt. Skočim za njo, jo z eno roko zagrabim za gobec, z drugo pa sežem po svinčniku. Nekaj minut pred tem občudovano zobovje se v bliskovitih ponovitvah parkrat zapre in odpre v prazno, enkrat pa v polno. Zaboli me kot hudič, zakolnem in odletim do kopalnice, ker kavča in parketa pa res ne kaže svinjati s krvjo, pa čeprav je moja. Boli, peče, kri teče, ženka uspe Kuzli izpuliti v trske predelan svinčnik ter mi na rano zapopati gazo. Sledi obisk zdravnika, odločanje o tem ali bi bilo treba šivati ali ne, na koncu pa obvelja, da bo dovolj, če mi prst polimajo s tistimi tamočnimi trakovi.   

Ja, tako pošast imamo doma:

…ki je v nekaterih blagodejnih, a redkih trenutkih prav mirna in pohlevna:

Imamo jo, ker sta si jo želela otroka in ker je moja taktika spodletela. Ko sta hčerki nekoč spet izustili željo, da bi imeli psa, sem jima rekel, da se strinjam, vendar pa bosta morali opraviti preizkus: dva tedna bosta morali vsak dan zjutraj na sprehod za eno uro. Če bosta to zdržali, potem bomo kupili psa. Prepričan sem bil, da bosta obupali po treh dneh. Pa nista: vsak dan zjutraj sta šli na sprehod v drugi polovici avgusta, ves september, oktober, november, december in še ves januar. Sosedje so se spraševali kaj da naši smrklji počneta v trdi temi vsako jutro, ampak oni dve sta vztrajali. Želel bi si, da bi še kje pokazali tako hudičevo vztrajnost. Priznal sem poraz, kupili smo psico, ki ima zdaj sedem mesecev in rada grizlja moje prste.

 

Ja, vem, spet sem si sam kriv. Za vse.

 

Kaj hočem, takle mamo:

 

 

Sploh ne izgleda divja. Še celo lepa je, kajne? Na sliki…

  • Share/Bookmark

Raje v bukev kot pod vlačilec

September 14th, 2007 by grampy

Med dopustom smo s hčerkama malo kolesarili. Malo več sem kolesaril z ženko. Za malenkost več sem kolesaril sam.  

Ker imam rad svojo ženko, otroke in sebe, smo se izogibali prometnih cest. V izogib prevelikemu fizičnemu matranju otrok in psihičnemu matranju sebe, sem z njima vrtel pedala bolj po ravninskih predelih bohinjskih hribov. Tudi njima je bilo lepše in bolj zanimivo kolesariti po kolovozih in gozdnih stezah, kot pa stalno poslušati moj: »Pazi, avto!«. Se vozimo takole skozi Staro Fužino, lepo en za drugim. Za nami vozeči avto nas ni in ni hotel prehiteti. Hčerka je komentirala: »Zanesljivo je tujec!« Vozil je tako za nami neskončno dolgo in čakal odsek ceste, kjer nas bo varno prehitel. Ne vem če je bil tujec ali ne, ampak na avtu je imel registrsko tablico rumene barve. Morda preveč indoktriniram svoje otroke s tem, da so naši šoferji bistveno bolj brezobzirni od tujcev. Morda. 

Odpeljem se, tokrat sam, na Vogar. Peljem mimo verige, kjer domačini pobirajo cestnino. Pred leti, v svojem avtomobilistično-planinskem obdobju, bi jih preklinjal zaradi tega. Tokrat jih nisem. Srečal sem le peščico avtomobilov, kar pa niti ni bilo čudno, saj sem za vožnjo porabil celo večnost.

Po končanem dopustu se peljemo proti domu po stari cesti med Ljubljano in Vrhniko. V naselju pred Vrhniko urejajo pločnik. Pohvalno. Njegova širina mi da misliti, da bodo na njem uredili tudi kolesarsko stezo. Kolesarsko stezo po enakem kopitu kot so to naredili pred kratkim med rekonstrukcijo ceste v Logatcu. Enako kot je na Tržaški cesti v Ljubljani: z neprijetnimi klančinami gor-dol pri dovozih stranskih cest in nevarnimi, skoraj 90 stopinjskimi zavoji, tam kjer se kolesarske steze nehajo. Očitno v strategiji izgradnje kolesarskih stez ni predvideno, da bi bila kolesarska steza del voznega pasu in od njega ločena zgolj s črto, kar bi po mojem laičnem mnenju pripomoglo k večji varnosti in bolj udobni vožnji. 

Med dopustom sem seveda prebiral tudi časopise. Črno kroniko. Tragične in grozljive nesreče kolesark in kolesarjev so samo še utrdile mojo odločitev, ki sem jo v sebi premleval že dolgo časa.  

Posameznik ne more sam spreminjati sistema načrtovanja kolesarskih stez in izboljševati vozniške kulture.  

Edina rešitev, ki jo vidim, je, da zapustim ta sistem v čim večji meri. Kolikor je pač le mogoče.  

Priznati moram, da s svojim treking kolesom nikoli nisem imel pretiranih cestnih ambicij. Kolesarjenje po ravnini mi je zmeraj bilo dolgočasno in sem se raje povzpel na kakšen hrib, še najraje po makadamu ali kolovozu. 

Z nakupom gorskega kolesa  so se moje tovrstne ambicije le še okrepile. In z izkušnjami, ki sem jih opisal na začetku, tudi dozorele. Seveda se nimam za nekega besnega gorskega kolesarja in se nikakor ne nameravam ukvarjati z vratolomnimi spusti ali čem podobnim. Zgolj po naključju in po nesreči morda. Izbiral bom neprometne ceste, gozdne poti, steze, se izogibal medvedom in kmetom z vilami. Nekaj takih všečnih izletov sem že opravil in užival. Deloma sem svojo prekomerno težo in slabo pripravljenost ter posledično katastrofalno statistiko povprečne hitrosti lahko zamaskiral v »ne gledam na števec, temveč uživam v lepih razgledih, se ustavljam, da fotografiram, poslušam ptice…«. Tako kolesarjenje pa mi, čvekaču, ponuja tudi več stika z zanimivim ljudmi. V hribih (pravzaprav v gorah) sem tako srečal in klepetal z voznikom starodobnega jeepa, komercialistom za pšenično pivo, tujimi delavci, ki vrtajo predore po Sloveniji. In seveda z oskrbniki planinskih koč, s katerimi so razgovori zmeraj zanimivi. Jasno, da ne pozabim omeniti redkih kolesarjev, ki jih srečam na takih poteh. Ti imajo običajno več časa kot cestni.Pa še nekaj je pomembno: zunanje dejavnike, ki lahko vplivajo na nesrečo, sem s to svojo »prekvalifikacijo« pomembno zmanjšal. Razumljivo me še vedno lahko zbije traktorist ali me raztrga stekla lisica, vendar pa je tveganje manjše. Ker sem bolj nerodne sorte, moram na cesti paziti najprej, da se sam ne zvrnem, potem pa še na to, da me ne splošči tovornjak. Slednje tveganje bo zdaj v največji možni meri izključeno. Povečalo pa se bo, in tega se zavedam, tveganje, da se kar sam, brez tuje pomoči, zalepim na kakšno bukev ali razbijem zobe pri skoku čez balanco.  

Ampak za to si bom sam kriv, za to ne bom mogel kriviti drugih ali pa sistema.

  • Share/Bookmark

Kolesarjenje po rapalski meji

September 11th, 2007 by grampy

Huda reč, tale meja. K sreči je nismo prevozili po vsej njeni dolžini od Mangarta, Triglava, Blegoša, Hotedrščice, Planine,  Snežnika do Reke, pač pa le kratek odsek od Črnih njiv nad Ilirsko Bistrico do Volovje rebri in nazaj. Skupaj smo prevozili 19km in premostili približno 400 višinskih metrov. 

Bil je to lep nedeljski izlet, ki je potekal v vzorni organizaciji ŠD Bas Športa iz Ilirske Bistrice. Kolesaril sem v družbi še enega starega kozla, Dušana K., navihanega fantiča Herosa, njegove ljubice, ki jo ljubkovalno kliče Prikolica ter moje trmaste in zagrizene ženke. Seveda je bilo kolesarjev več, točnega števila ne vem, vem pa, da sem imel štartno številko 109.  

Po jutranjem ogrevanju, ki sem ga izvajal predvsem s Herosovim čudnim kolesom, se je bližala ura štarta, nervoza je naraščala in končno so nas spustili s štrika.

Seveda je bila pot makadamska, strma kot sam hudič (kdor me pozna, ve, da sem nagnjen k pretiravanju), sonce je grelo.

Domorodec Heros nas je za enim prvih ovinkov poznavalsko opomnil, da se greben pred nami imenuje Volovja reber. Voli gor ali dol,mene je najbolj pritegnila lična klopca, ki se jo je oblegala blagodejna senca. Prav greh bi bil, če ne bi izkoristil ponujene priložnosti za kratek postanek, ki mi je vliv novih moči za spopad s vzponom.

Malo kolesarim, malo slikam, precej tudi poziram. Ja, organizatorjev avto (ki ni bila metla, da se razumemo. Ta je peljala najmanj kakih pet »tekmovalcev« za mano!) je bil opremljen z dvema fotografoma, sedečima v prtljažniku. Neumorno sta me fotografirala ker nekaj časa. Prepričan, da prežita na fotko kariere z naslovom »Padec Debeluharja«, se držim krmila kot klop, s pomočjo avtogenega treninga pa obrazne mišice formiram v brezizrazno gmoto, ki ne izraža moje osnovne želje »Dajta, speljita se že, da bom lahko spet zadihal!« 

Ženka, ki se s svojim treking kolesom neutrudno bori z gruščem in vzponom, dohiti popolnoma izmučenega kolesarja, ki mu – po njegovih besedah – nagaja tehnika:

Ja, tehnika je hudič! Meni običajno nagaja zračni filter in moč motorja.

Rinemo navkreber, ženka in Prikolica neumorno čvekata vso pot, DušanK pa jo je že zdavnaj odkuril naprej, iščoč motive za svoj fotkič. Tako sklepam. Prisopihamo do Trnovske koče (upam, da sem si pravilno zapomnil ime), kjer nas čaka čaj, medica, medica in čaj pa medica. Čaka nas tudi DušanK, preoblečen v nedeljsko kolesarsko majico. Po krajšem počitku jo mahnemo do kaverne, ki so jo Lahi izkopali, zabetonirali in naselili po zakoličenju krivične meje (to je politični odlomek za Žigo K.).

Vodička nam razloži nekaj posebnosti kaverne. Elektriko so Italijani pridobivali s pomočjo generatorja na nožni pogon. So morali biti kar dobri kolesarji, tile Lahi, saj so imeli v podzemlju pravi trenažer. In to pred 80 leti!  

Po ogledu kaverne, med katerim smo pogrešili Prikolico in Herosa, se odpravimo proti vrhu grebena. Najdemo ju v travi, kjer opazujeta znanega Volovjorebrskega sokola. Skupaj se odpravimo do vrha, gledamo morje, Brkine, Slavnik, Vremščico in piščančjo farmo pri Pivki.

Oglasi se Želodec, zato se odločimo za spust. Heros nas po bližnjici varno (tisti, ki ga poznate ne boste verjeli, vendar je to res) odpelje mimo medvedov, steklih lisic, prepadov, robidevja do »glavne ceste«. Dušan K opazi medvedove stopinje:

Spuščamo se, Heros odšiba naprej, z Dušanom se peljeva lepo počasi in kulturno, da ne zaprašiva za nama vozečih ženke in Prikolice. Vseskozi čvekata. Zato nebo počasi začnejo prekrivati nevihtni oblaki. 

Heros nas na ovinku počaka, nato nadaljujemo skupaj. Kolo mi začne opletati in bistroumno opazim,da je prva guma izpustila svosjo deviško dušico. Ustavim in se lotim menjave. Delam počasi in nazorno, tako da lahko DušanK s fotkičem sproti dokumentira dogajanje. Namerava namreč izdati priročnik »Kako se zamenja zračnica« in jo s posvetilom podariti prikolici. Heros mi nesebično pomaga. 

Med menjanjem zračnice nas prehiti nekaj kolesarjev, kar je povsem nezanimivo. Za njimi se izza ovinka prikažeta Ljubimca, seter (ona) in nemški ovčar (on), se na sredi ceste poonegavita in počasi tečeta naprej. 

Zračnica je zamenjana in nadaljujemo spust. Heros in DušanK zavijeta na stransko, neoznačeno pot. Herosova izjava, da je pot »sigurno prava«, me prepriča, da se vrnem na glavo cesto. Vseeno je bila pot res prava in DušanK ter Heros sta že čakala na cilju, ko smo se do njega pripeljali tudi mi trije. Za nami sta prisopihala tudi zaljubljenca in se, objeta, nekoliko odpočila:

Navalimo na joto in na brezplačno merjenje maščobe. Na displayu je skoraj zmanjkalo lestvice. Shujšati bo treba. Jasno, začnemo jutri! 

Prav na koncu se je odvila še veličastna loterija. Tokrat nisem ostal praznih rok. Organizator mi je, verjetno pod vplivom rezultatov merjenja maščob, namenil anatomsko blazino. 

Vse je bilo res super. Pred, med in predvsem po vzponu! 

Hvala Dušanu za dovoljenje, da lahko objavim nekaj njegovih slik!

  • Share/Bookmark